Fotografija

Otvoritev razstave FOTOGRAFIJA

V četrtek, 24. januarja smo bili v Galeriji DIC priča otvoritve razstave FOTOGRAFIJA. Gre zdaj že za tradicionalno razstavo (letos se je odvila že četrtič) na kateri razstavljajo dijaki zaključnega letnika SŠOF, oddelka za fotografijo.
Razstavo je tudi letos s pomočjo dijakinj in dijakov pripravila mentorica Sonja Lebedinec. Dijaki so sodelovali tudi pri pripravi programa otvoritve. Tako so predstavili so "fotopis" svojega delovnega bivanja v Trenti, videli smo nastop dicarskih bobnarjev, kot gostje otvoritve pa so nastopili mladi pevci iz Godoviča, katerih članica je tudi ena od razstavljaočih dijakinj.
Seveda otvoritev ni minila brez govornikov. Številno občinstvo sta nagovorila ravnateljica DIC-a Manja Petelin ter ravnatelj SŠOF Andrej Bremec, Primož Lampič pa je podal strokovno kritiko razstavljenih del. Kritiko ob fotoreportaži prireditve, ki se je zaključila s pogostitvijo in druženjem, dodajamo v priponki poročila.

D.P.

RAZSTAVA FOTOGRAFIJ DIJAKINJ IN DIJAKOV 4. LETNIKA SŠOF ODDELKA ZA FOTOGRAFIJO / Priredba govora ob otvoritvi /
Razredničarka: Sonja Rodigues Lebedinec
Šolsko leto 2000/2001
Galerija DIC, Dijaški dom Ivana Cankarja, 24. januar - 25. februar 2002

Nekaj fotografij

Petra Bric

Eva Žganjar

Maja Iglič

Polona Makovec

Nina Sotelšek

Šolski programi srednjih strokovnih šol, kot je Srednja šola za oblikovanje in fotografijo, so prirejeni tako, da skušajo dijake pripraviti na stik s poklicnim vsakdanom, torej na odnose z naročniki in z javnostjo nasploh. Tehnični programi z ožjim razponom tém so bližje situaciji, ko mora fotograf dosledno slediti naročnikovim željam, medtem ko kolekcije z bogatejšim naborom tem simulirajo naloge, kjer ima fotograf bolj proste roke in ki torej od njega zahtevajo višjo stopnjo ustvarjalnosti, in še več: hkrati mu odpirajo vrata v svet čiste, zrele umetniške ustvarjalnosti, v pravzaprav še neobstoječ svet, do katerega se morajo prebiti skozi silno dediščino že videnega in v njem najti nove poti. Tu štejejo lastno razmišljanje, senzibilnost, občutenje sebe in sveta in izrazita težnja po samoizražanju.
Sistem pouka, predvsem pa pedagogi jim pomagajo graditi te poti ter hkrati skrbijo, da se varovanci izognejo pastem t.i. popolne svobode, kot je npr. nezavedno povzemanje posameznih že uveljavljenih obrazcev, inovativnost za vsako ceno ipd. ter jih spodbujajo, da se intenzivneje in z večjim samozaupanjem naslonijo na lastna, zasebna dognanja in želja, hkrati pa, da negujejo odgovornost do nastopa v javnosti. Gradivo, ki ga v Galeriji Doma Ivana Cankarja v Ljubljani predstavlja enaindvajset avtoric in avtorjev, ki so zaključili srednješolsko izobraževanje v šolskem letu 2000/2001, je tako plod skupinskega dela pedagogov in dijakov, dokončni izbor pa je tudi tokrat opravila profesorica Sonja Rodigues Lebedinec. Nekatere nekdanje dijakinje in dijaki so zdaj že študentke in študentje in se soočajo s t.i. akademsko svobodo, drugi so morda že zaposleni, vsem pa je ponovna selekcija in vnovično soočenje s svojim nekdanjim delom gotovo svojevrstna izkušnja in preizkušnja njihovega samozavedanja in razvoja.
Tematsko raznolikost, sicer značilnost skupinskih razstav, v tem primeru gotovo podpirajo tudi številne teme, ki so v okviru učnega načrta na voljo za t.i. kolekcijo, tj. serijo podob v okviru obveznega programa na izbrano temo. Razen reportaže in energetike so zastopani vsi tematski sklopi, po pričujočem izboru pa lahko ugotovimo, da se dijakinje in dijaki najraje lotevajo fotografiranja kulturne dediščine, zlasti arhitekture, več se izražajo tudi v prosti temi in še zlasti v portretu.
Tako sta Maja Iglič in Eva Štorman izbrali vedno hvaležen otroški portret, ki je najbolj uspel tedaj, ko zaradi dinamike in sproščenega otroškega giba že prehaja v žanr. Frontalno sta se soočili s svojima portretirankama Urška Bizjak in Mateja Topolinjak; prva v izbranem naravnem okolju, ki naj simbolično poplemeniti dekliški portret, poudari svežino in mladost in da prizoru nadih brezčasnosti, in Topolinjakova, ki je ujela svoj model v njenem vsakdanjem okolju. To jo povsem stvarno, kot preprost dokument, vpenja v njen in končno tudi v naš vsakdan.
Marko Gregorič je pri svojem portretu posegel po v dvajsetih in tridesetih letih in kasneje spet v petdesetih letih 20. stoletja večkrat rabljeno solarizacijo, ki jo danes razumemo bolj kot preizkus tehniškega mojstrstva, kot pa da bi v eksperimentalnem posnetku razbirali izrazitejšo ekspresivno noto.
Zreli seriji portretov sta posneli Nina Sotelšek in Katra Vidic. Prva je v svoje nežne ženske portrete vnesla mehko dinamiko ter izrazit intimizem poudarila še z večinoma na en ton uglašenimi pastelnimi barvami, izkazala pa se je tudi v črnobeli prosti temi, kjer je s podobno senzibilnostjo predstavila baletko v gibanju. Nasproti nekoliko zasanjanemu, olepšanemu svetu nam je Vidičeva na sproščen, neposreden način, a z odgovornostjo in pieteto približala svet duševno prizadetih otrok, s čimer je pokazala na pomembno vlogo fotografije pri kompleksnem spoznavanju in posredovanju sveta, ki obstaja, čeprav onkraj naše vsakdanje izkušnje.
Tematskemu sklopu varstva kulturne dediščine so se posvetili Urška Bizjak, Lana Božulić, Nadja Petje, Mitja Potočnik ter Tina Žnidaršič. Urška Bizjak in Nadja Petje sta ga razumeli kot priložnost za zahtevno študijo bogastva sivih tonov, ki jih je v stare predmete in kmečka poslopja vtisnila ročna izdelava in dolgotrajna raba. Večina posnetkov predstavlja interierje, ki so, gledano v celoti, temneje intonirani, (kar tudi ustreza predstavam o notranjščini tradicionalne kmečke arhitekture), Potočnik pa je opazil grafizme na njeni zunanjščini. Nasprotno se je Žnidaršičeva pogumno lotila propadlih, nelepih notranjščin meščanske vile, kjer globoke temine dodatno poudarjajo vtis zapuščenosti in odmiranja. Posebej naj izpostavimo tudi uspel poskus obravnave historične arhitekture Božulićeve. Na značilen fotografski način je iz stavbne celote izluščila posamezne nosilne člene in poudarila njihov skulpturalni potencial.
Kljub širokemu spektru tem, ki so na voljo za kolekcije, pomeni prosta tema možnost za programsko osvežitve s strani pedagogov kakor tudi izhod za dijake, ki si želijo poiskati objekt snemanja izven določenih okvirov. Razumljivo je, da je ta skupina izrazito heterogena. Poleg že omenjene baletke Nine Sotelšek se je s figuro ukvarjala le še Jasna Jernejšek; tokrat gre, tako značilno za dijaško populacijo, za precejšno tematsko izjemo, t.j. za dekliški akt, ki hkrati služi kot vaja v snemanju v protiluči. Tudi dve krajini Marjane Šmuc, edini svoje vrste na razstavi, sta poudarjeno svetlobni študiji; gre za nenavadne svetlobne učinke v prosti naravi. (Kot opombo v oklepaju naj zapišem, da šibko zastopana krajina morda kaže, da dijaki to temo razumejo preozko, torej zgolj klasično krajinarsko, in da jim zaradi dolgoletne eksploatacije in pogostnosti na koledarjih in razglednicah kot taka ni zanimiva. Morda bi jim kazalo temo predstaviti tudi kot priložnost za raziskavo mestne in industrijske krajine. S tem bi razvili tudi specifično, lahko tudi kritično senzibilnost za urbano okolje, zlasti za eksterier, katerega kreativne interpretacije v slovenski fotografiji zelo pogrešamo.)
V okviru proste teme se je nadalje Nadja Petje lotila barvne makrofotografije in v dosegla zavidljivo abstraktno uglašenost barv in organskih oblik, medtem ko se zdi, da, nasprotno, močni barvni in svetlobni kontrasti v mapi ilustracij Eve Žganjar ustrezajo družbeno-kritičnemu naboju kantavtorske predloge. Eksperimentalno je zasnovana tudi vrsta ilustracij Urške Letonja. V črno-belih posnetkih je s kamero obskuro poskušala v vidnost ujeti kompleksne, nikoli do konca opredeljive impulze ruske poezije. V drugo smer kažejo mikroskopski posnetki Romana Luskovca; izvorno so mnogo bolj stvarni in po vtisu bliže znanstveni fotografiji. Morebitno poetično branje je mogoče šele v nadrealističnem registru.
Nekaj zrelih dosežkov opazimo v okviru arhitekturne teme. Lana Božulić, Mirjana Šmuc in Marko Gregorič so se izrazili z arhitekturnim detajlom. Pri tem je Šmucova iz ljubljanske zgodnjebaročne arhitekture izluščila mikavno formalno igro pozitivnega in negativnega stavbnega detajla, Božilićeva je s podobno radikalnim kadriranjem spremenila sodobno arhitekturo v lepljenko geometrijskih likov, medtem ko je Marko Gregorič z bližnjim, novostvarnovskim posnetkom baze stebra povzel temeljne nekatere forme oz. geometrijsko abecedo arhitekture, t.j. pravi kot, krivuljo in volumen.
Strukture kot še enega drobca novostvarnostne dediščine, svoj čas mnogo bolj pogoste teme, sta se lotili Irena Murovec in Tina Palja. Pristop Murovčeve je enostaven in ne presega preproste vidne fascinacije nad naravno formo, kar končno tudi povzema srž novostvarnostnega razumevanja medija, zato pa prefinjene, v sivinah bogate kamnite sestavljanke Tine Palje dopuščajo tudi asociativno, figuralno branje in s tem reaktualizirajo nadrealistično branje realnega sveta.
Za sklop tržno ta trenutek najbolj zanimivih tem, kot so moda, izrecna t.i. komercialna fotografija in elektronika, se zanimajo Petra Bric, Polona Makovec, Urška Letonja in Katja Gerenčer. Med njimi izstopa Briceva, ki razume in povzema nekatere mehanizme, ki jih uporablja industrija reklame. Tako povezuje npr. nakit s sicer minimalistično odslikanim ženskim aktom ali pa prodajne artikle obdaja z živopisno, digitalno generirano barvno tančico ter jih s tem spreminja v nesnovne, zaželjene, a hkrati sanjske, večno nedosegljive fetiše.
Privlačnost ženskega telesa in modo učinkovito združuje tudi Polona Makovec, le da je poetični moment pri njej še bolj izrazit in daleč preglasi statičnost, dobesednost in tendenčnost običajnih oglaševalskih posnetkov. Na ta način nastajajo artefakti z zelo posredno informativno vrednostjo, a zato intenzivnejšim emocionalnim potencialom. Kaže, da se avtorica podobno kot Briceva zaveda, a tudi izkorišča kulturo informacijske dvoumnosti in manipulativnosti, ki smo ji v sodobnem svetu vse bolj podvrženi.
Manj bleščeče, celo več, malone antireklamno delujejo razmeroma temni posnetki skupine mladih glasbenikov v eksterieru, s katerimi bi Katja Gernečer opremila njihovo zgoščenko. Tudi tu je videti razdvojenost, čeprav je tokrat je na eni strani mladostniški uporniški imidž in na drugi poskus, da bi mladi na ta način vendarle uspeli v družbi, cilju njihovega upora.
Neobičajna tihožitja Urške Letonja, ki kukajo v skrivnostno notranjost sodobnih elektronskih naprav, tvorijo edino serija iz tematskega sklopa "elektronika" in tematsko posodabljajo novostvarnovsko zanimanje za predmet in detajl.
Koledar Eva Žgajnar, prav tako edini v svoji temi, združuje sveže impulze iz sveta glasbe z visoko kultiviranim izrezom, dovršeno dramaturgijo in mojstrsko obdelavo. Gre nedvomno za notranje učinkovito raznovrstno in razgibano, navzven pa celovito učinkujočo serijo fotografij, ki bi lahko povsem suvereno nastopala tako na samostojni razstavi kreativne fotografije kakor tudi kot poživitev katerekoli revije o kulturi ali pa (v okviru prvotnega namena) kot uporaben predmet, ki naj hkrati oplemeniti naše vsakdanje delovno in bivalno okolje.
Izrazito kvalitetna letošnja selekcija in hkrati podatek, da nihče od sodelujočih dijakinj in dijakov ni nadaljeval študija na ustrezni visokošolski ustanovi ne doma ne v tujini, nas spodbujata k naslednji zaključni misli: dijakom, ki končajo smer oblikovanje na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo, so se že pred skoraj dvajsetimi leti odprle možnosti za nadaljnji študij na Oddelku za oblikovanje ljubljanske Akademije za likovno umetnost. Želimo si, da bodo ljudje, ki so dogovorni za razvoj slovenskega visokošolskega izobraževalnega sistema, sprevideli, da so tako perspektivo dolžni tudi fotografom, in upamo, da se bodo vrata visokega ali vsaj višješolskega izobraževalnega zavoda fotografske smeri odprla vsaj nekaterim generacijam že v tem desetletju.

Primož Lampič, 25. jan. 2002.