Interviju z ravnatelico

Dijaški dom Ivana Cankarja je največji dijaški dom v Sloveniji, kjer svoja srednješolska leta preživlja 800 dijakov. Razdeljen je na tri ločene stavbe, kar pa za ravnateljico Manjo Petelin in ostale zaposlene nikakor ni ovira, temveč še dodaten izziv.
Bogata stoletna zgodovina doma daje DIC-u pridih tradicije, ki so jo ustvarjale vedno nove generacije dijakov in jo ustvarjajo še danes. O delu in življenju v DIC-u pa ve največ povedati Manja Petelin, profesorica pedagogike in psihologije, nekdaj vzgojiteljica, danes pa ravnateljica Dijaškega doma Ivana Cankarja.

V DIC-u bivajo dijaki, ki obiskujejo različne srednje šole, kar nekaj je tudi dijakov srednje glasbene in oblikovne šole. Kako se je DIC prilagodil raznovrstnim potrebam dijakov?
Posebnost našega doma je ravno v tem, da vpisujemo dijake iz skoraj vseh ljubljanskih šol. Ta raznolikost in odprtost za vse, ustvarja zelo živahno klimo v domu in je izziv pedagogom za nenehno spreminjanje in prilagajanje dela novim generacijam. Poseben izziv pa predstavlja tudi dijakom, ki imajo v domu možnosti in priložnosti spoznati in doživeti vso to različnost, drugačnost.V Ljubljani obstaja tudi dom, kamor prednostno vpisujejo samo dijakinje določene šole. To je lahko prednost, predvsem v organizacijskem smislu, vsebinsko pa lahko pomeni tudi omejitev. Živeti in delati v DIC-u je zato pomembna življenjska priložnost, seveda če jo znaš in zmoreš izkoristiti.
Tudi dijaki Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ter Srednje glasbene šole imajo veliko takšnih priložnost: v domu imamo pravo galerijo, s stalno likovno zbirko nekdanjih dijakov doma, danes uveljavljenih akademskih slikarjev. Vsako leto v galeriji razstavljajo tudi naši dijaki, Srednja šola za Oblikovanje in fotografijo pa pripravi razstavo fotografij dijakov zaključnega letnika. V DIC-u zelo uspešno deluje likovna delavnica, ki jo vodi naša vzgojiteljica, profesorica likovne pedagogike. Dijaki imajo možnost, da sodelujejo pri nastajanju domskega časopisa in drugih publikacij, pri izdelavi in oblikovanju stripov ter avtorskih plakatov, pri plesnogledališki dejavnosti, video produkcijah in podobno. Poleg tega ima dom 16 glasbenih vadnic, 9 je opremljenih s pianini. Glasbeni večeri, na katerih se predstavljajo dijaki glasbene šole, pa so postali že tradicionalni.

V čem se DIC razlikuje od drugih dijaških domov?
Fleksibilnost, raznolikost, pluralizem, odprtost v okolje, nenehno prilagajanje in spreminjanje so naše značilnosti, ki nam omogočajo, da se zelo hitro odzivamo na novosti, skušamo slediti potrebam, željam, interesom mladih, ki prihajajo v dom. Ne želimo biti institucija, zaprta v krogu preživetih norm. V DIC-u je vedno nekaj novega, smo korak pred drugimi. Pohvalimo se lahko z dobrim uspehom dijakov v šoli. Dosežki in priznanja dijakov na različnih področjih segajo tudi na republiški in mednarodni nivo.
DIC je razpoznaven predvsem po bogati ponudbi različnih dejavnosti za ustvarjalno preživljanje prostega časa, sproščeni klimi v domu, ki gradi na strpnosti, različnosti, spoštovanju drugačnosti, sodelovanju z drugimi, odgovornosti in prav zaradi tega je v domu zelo malo pojavov nasilja. Prehrana je odlična in kakovostna, o jedilniku pa se dogovarjamo z dijaki.
Težko ocenjujem druge domove. Res pa je, da se povsod čutijo novi, uspešni pristopi. Vse to vpliva na boljšo prepoznavnost in sprejemanje domov. Če je včasih veljalo, da so dijaki v domovih za marsikaj prikrajšani, danes velja, da imajo tisti, ki živijo v dijaškem domu veliko prednosti. Če bi lahko, bi tudi svoja dva sinova vpisala v dom, seveda v DIC.

DIC ima za seboj precej zgodovine. Ali to, da ima tako dolgo tradicijo, kaj vpliva življenje dijakov danes?
DIC je eden najstarejših domov v Sloveniji. S svojo žlahtno zgodovino sega v leto 1877 .
Bogata dota prejšnjih generacij dijakov, ki so živeli in ustvarjali v DIC-u (mimogrede: tudi Vinko Globokar, ki je pred dnevi prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo) pa za nas pomeni veliko odgovornost in izziv hkrati. Posebno prelomnico je pomenilo praznovanje 155 letnice Marijanišča in 50-letnice Dijaškega doma Ivana Cankarja. Raziskovanje tradicije in zgodovine doma je potrdilo naša prizadevanja, da vlagamo v delo interesnih dejavnosti, povezanih z ustvarjalnim preživljanjem prostega časa dijakov. Vizijo doma tako gradimo na ustvarjalnem sodelovanju med dijaki, pedagogi, sodelujemo s starši, učitelji na šolah in z drugimi zunanjimi sodelavci, med katerimi je mnogo takih, ki so bili v preteklosti naši dijaki.
Uspehi, ki jih dosegamo na različnih področjih ustvarjanja naših dijakov pa nam potrjujejo , da smo izbrali pravo pot.

Kako je organizirano življenje dijakov v DIC-u?
Največ bi vam o tem lahko povedali dijaki sami. Življenje v domu sicer določa poseben pravilnik, ki ureja vsa tista področja, ki jih je v družini z 800 člani potrebno urediti:
kdaj razdeljujemo hrano, kdaj se učimo, kdo je odgovoren za varnost, higieno, kako komuniciramo, kako reagiramo, če nekdo ne upošteva dogovorov in pravil… Ne gre za to, da bi nekaj zaukazali ali prepovedali. Učenje v našem domu na primer pomeni, da odgovornost za to prevzamejo dijaki sami. V času učnih ur so dijaki sicer obvezno prisotni, v domu je takrat tišina zato, da se lahko učijo tisti, ki to želijo.
Pravila življenja in dela v domu so torej predvsem v funkciji zaščite in varnosti dijakov, in gradijo na odgovornosti vseh, ki živimo in delamo v DIC-u. Sicer pa imajo dijaki v domu veliko prostega časa in ga lahko preživljajo tako kot želijo.

V DIC-u potekajo številni projekti /samo v letošnjem šolskem kar 12/, ustvarjalne skupine in druge obšolske dejavnosti. Se vam zdi, da so dijaki zadovoljni s tovrstnim preživljanjem prostega časa.
V preteklem letu smo opravili zelo obsežno raziskavo o tem, kako so z domom zadovoljni naši uporabniki: dijaki in njihovi starši. Rezultati so pokazali, da dijaki in starši izjemno visoko ocenjujejo naša prizadevanja, da organiziramo različne možnosti ustvarjalnega preživljanja prostega časa. Dijaki se zelo radi vključujejo v vse te dejavnosti. Mi sicer želimo, da bi se jih vključilo še več kot do sedaj, toda očitno so dijaki zadovoljni že zato, ker jim nudimo te možnosti, tudi če jih ne izkoristijo. Tisti dijaki, ki pa se v različne ustvarjalne dejavnosti aktivno vključijo doživijo največ kar lahko - lastno potrditev in uspeh.

Gotovo je težko zamenjati domače okolje z življenjem v dijaškem domu. Kako dijakom olajšate ta prehod?
Zavedamo se, da je ta prehod za mnoge težak Vse je novo: šola, profesorji, sošolci, nov dom in vzgojitelji, soba, ki si jo moraš deliti še z nekom in vse to zelo daleč od domačega kraja.
Dijakom lahko pri vseh teh stiskah največ pomagajo vzgojitelji pa tudi ostali člani skupine.
Dijaške skupine v DIC-u namreč oblikujemo tako, da so vanjo vključene dijakinje in dijaki različnih letnikov in šol. Dijaki višjih letnikov so nekakšni mentorji novincem. Prvi dan gredo skupaj v šolo, saj je za nekatere tudi to pravi podvig.
Prvi mesec je najtežji, zato načrtujemo prav v septembru veliko lepih dogodkov: spoznavne večere, ples in druge zabavne prireditve.
Misel, ki jo zelo rada povem, kadar se z dijaki in njihovimi starši pogovarjam o stiskah in težavah prilagajanja življenju v domu je, da dijaki ko pridejo v dom "jočejo", ko odhajajo iz doma pa zopet "jočejo". Toda tokrat zato, ker zapuščajo dijaški dom in ker so doživeli toliko lepega in nepozabnega. Ker so postali odrasli in samostojni. Mnogi odhajajo ponosni, ker so bili del svojega življenja dicarji.

Vi ste se z DIC-om prvič srečali kot vzgojiteljica. Kako vam ta izkušnja pomaga pri opravljanju vašega dela ravnateljice?
Ta moja izkušnja je neprecenljiva. Pomaga mi predvsem pri načrtovanju ciljev in vizije doma. Vem kaj pomeni biti vzgojitelj in vem kaj se da doseči. Na delo gledam bolj realno kot če te izkušnje ne bi imela. Včasih kar pogrešam tisti pristni, vsakodnevni stik z dijaki. Da ga ne bi povsem izgubila tudi sedaj sodelujem pri sestankih domske skupnosti in komisije za prehrano, ki je v DIC- u najbolj aktivna komisija. Prav zabavamo se ko obravnavamo pripombe na prehrano in predloge za izboljšanje. Dekleta recimo želijo za večerjo več lahke, mlečne hrane oziroma kaj sladkega, fantje pa nekaj močnega. Potem pač ugotovimo, kako težko je upoštevati interese vseh 800 dijakov.

Kateri so problemi s katerimi se pri svojem delu najpogosteje srečujete?
Vedno več administrativnega in birokratskega dela je problem, s katerim se srečujemo skoraj vsi. Odtujuje nas od ustvarjalnega dela. Pogrešam več pristnih stikov z dijaki in delavci doma.
Če pa ste s vprašanjem mislili na probleme, s katerimi se srečujemo pri našem vzgojnem delu potem je zagotovo eden temeljnih problemov sodobne družbe, ki se odraža tudi pri našem delu, naraščanje vseh oblik odvisnosti. Drugo, kar čutim kot problem sicer napredne, sodobne mladine pa je, da se premalo zaveda pomena kulture v najširšem smislu: odnos do okolja, hrane, način komuniciranja, obvladovanje sodobnega protokola obnašanja…
Zopet nov izziv za nas pedagoge !

Bližajo se informativni dnevi, ko si bodo šolarji med drugim lahko ogledali tudi dijaške domove. Zakaj menite, da bi bilo dobro, če bi si izbrali DIC?
Če ste sledili sporočilom iz prejšnjih odgovorov, mi na to vprašanje ni potrebno odgovarjati.
Odločil se bo vsak sam. Vsem dijakom, ki se še niso odločili v kateri dom bi se vpisali svetujem samo, da si vzamejo čas, ogledajo več domov, preberejo publikacije , se pogovorijo
z dijaki, ki že bivajo v domu , s pedagogi… in izberejo …

Inerviju pripravila Marjetka Pezdirc