Vedno sem si želel

Vedno sem si želel, da bi me ljudje, okolje, prijatelji, ženske, sovražili. Tako bi na nek romantičen način postal priljubljen. Moja podoba bi izžarevala nekakšno neprilagojeno neprijaznost. Bil bi BARABA.
Hodil bi po DIC-u, kregal se z varnostniki, šlatal bejbe za rit, Stariča mahnil po gobcu in na koncu rekel Eriki:"Ej noben me ne šteka"
Zakaj tako neumen uvod. Preprosto zaradi tega, ker se tudi v mojih letih včasih splača bit BARABA. Biti neprilagojen, je nasplošno zelo razpoznaven motiv, kako se umestiti v družbo. Da imajo punce rajši BARABE, to itak vemo. Bolj je "odfukan", bolj je zanimiv. Tako razmišljajo naša draga dekleta. Predstavljajte si tipa, ki je za vse matere na tem svetu "de best" in za katerega tudi mi vsi iskreno vemo, da je simpatičen, načitan in tudi luštkan, Njemu je edino upanje, da se ubije ali da se začne ukvarjat s teatrom. Zdaj smo pa tam! V teatru bo on postal BARABA in hkrati objekt poželenja. Hodil bo po DIC-u in počel, kar sem že omenil, skratka na nek način bi bil malo podoben Bučinelu, ko je bil mlajši.
Sicer pa beseda BARABA zaznamuje še marsikaj drugega, kar se dogaja v DIC-u. Znotraj besede najdemo ime BARA"??" Zdaj lahko sklepamo, da naši simpatični Bari kar nekaj črk manjka, da bi postala BARABA. Zakaj bi se trudila, ker je "biti BARABA" pravzaprav želja nas moških. Predstavljajte si svet, v katerem smo vsi tipi BARABE! Punce bi ponorele, seks bi zamenjal dihanje in nataliteta bi poskočila do neslutenih procentov. To bi bilo pa res super.
Realnost je kruta. Nisem BARABA. Mame bivših punc me imajo še vedno rade, dvajset let dela v teatru pa dokazujejo, da sem še vedno živ.

Tomaž Štrucl