Potopis - KITAJSKA (1.del)

Neva Zec je članica skupine Pozitiv od njegovih začetkov, več let je bila članica gledališke skupine, lansko leto pa se je odlikovola kot posebna dopisnica s Kitajske, kjer je preživela svoje študijsko leto. V njenih prispevkih nam je predstavila kitajski vsakdan, ob prihodu v Ljubljano pa nam je obljubila, da bo opisala tudi svoje zaključno enomesečno potovanje, na katerega se je odpravila skupaj s sestro preden se je vrnila domov. Potopis bomo objavili v naslednjih dveh števikah. Tekstu so dodane fotografije, ki so nastale na potovanju.

UVOD

Če se v mislih vrnem v obdobje, ko sem potovala po Kitajski, me preplavijo nostalgični občutki, čeprav je bilo potovanje polno težav, odrekanj in nepričakovanih dogodkov.

Naj najprej napišem nekaj o sebi:
Sem študentka 3. letnika sinologije in slovanskih jezikov. Zelo sem si želela naučiti pogovorne kitajščine, hkrati pa tudi oditi na Kitajsko in se jo naučiti iz prve roke. Moja želja se je izpolnila v 2 . letniku, ko sem dobila štipendijo kitajske vlade za študij v njihovi deželi. Priložnost zagrabila z obema rokama in že sem se znašla na Kitajskem.
Na Kitajsko sem prišla leta 2000 in tam ostala celo leto. Namen mojega obiska je bil študij kitajščine na univerzi za tuje študente. Tistega dne, ko sem prišla na Kitajsko sem bila vesela, da mi je uspelo in ni mi bilo težko ostati toliko časa. Pravzaprav sem v izkušnji,
ki mi jo je na pot pripeljalo življenje, zelo uživala.
Mnogi me sprašujejo zakaj sem se odločila naučiti nam tako tuj in težak jezik. Odgovora ne vem niti sama Mogoče je šlo samo za potrditev, da zmorem nekaj "nemogočega", ali pa se je za to odločil pravzaprav moj potovalni duh, ki bi rad spoznal vse kulture, plemena, jezike, filozofije in religije tega sveta!

Ko je minilo leto študija, sem bila pripravljena, da se vrnem domov, nazaj v "civilizacijo"; toda še prej me je čakalo enomesečno potovanje po Kitajski, skupaj s sestro Dinko.

 

NA POT

Otok, kjer sem živela in študirala, se je imenoval Xiamen. To je tropski otok, kjer uspevajo palme in kokos, pokrajina, ki je za nas tujce predstavljala pravo idilo.

Mesec preden sem morala zapustiti otok in se vrniti domov, sem izvedela, da me pride obiskat sestra. Odločila sem se, da jo počakam na letališču v Pekingu.
Iz Xiamena do Pekinga sem potovala z vlakom. Vožnja je trajala dva dneva in dve noči! S seboj sem imela stvari za potovanje in vrečko z hrano za dva dneva; korenje, kruh in vegeterijansko pašteto, ki mi jo je za novo leto prinesla prijateljica iz Nemčije.
Na vlaku sem si rezervirala spalnik, saj na sedežu ne bi mogla sedeti dva dneva vožnje. Vsak vagon je imel okoli 40 spalnikov. Niso imeli kabin, posamezni spalniki so bili med seboj ločeni s prizidkom.V enem od prizidkov je bilo 9 spalnikov, kateri so bili nanizani po steni, t.i. pogradi.
Namestila sem se na svoj ležalnik in tam ostala dva dneva. Ljudje,ki so spali na sosednjih spalnikih so bili moji sostanovalci. Kitajci ponavadi, ko vidijo tujca začnejo spraševati od kod prihaja .In tako se je zgodilo tudi tokrat. Komaj da sem se vsedla na svoj spalnik, mi je ženska pred menoj pred nos porinila časopis in me vprašala če znam brati. Ostala dva sostanovalca sta bila oče in hči, ki sta se vračala domov v Mongolijo. Potrebovala sta en dan, da sta se začela z menoj pogovarjati. Ko sta se znebila treme, smo vsi skupaj veselo čvekali.

Večji del dneva pa sem prespala. Ker nisem imela kaj početi me je premagal spanec. Ko sem se zbudila, zaradi neprestano ropotajočega vlaka, sem gledala skozi okno. Bolj kot smo se prebliževali severu, bolj me je pokrajina spominjala na dom. Počasi so izginjala riževa polja, čajevi nasadi in kmetje, ki orajo v vodi so zamenjali kmetje na traktorjih. Vedela sem, da smo že na severni strani Kitajske, saj je pokrajina govorila zase. Kmalu bom videla sestro in ob tem pričakovanju sem bila zelo vznemirjena.
Toda resničnost je bila drugačna od mojih sanj, kajti vlak se je "vlekel" in pred seboj smo imeli še kilometre do cilja.
Iz svoje vrečke z hrano sem privlekla svoje najljubše jedi. Od strani sem čutila čudne poglede, ki me opazujejo kako in kaj jem. Kasneje sem slišala, ko so se pogovarjali o mojih "čudnih" prehranjevalnih navadah. Nekdo izmed njih, ki je nekoč videl Nemca, je rekel, da je najin prehranjevalni način zelo podoben.

Večina Kitajcev je jedla hrano, ki so jo kupili na vlaku. Prodajalci hrane so se z vozički sprehajali po vlaku in prodajali kar so skuhali. Možnost kupovanja hrane je bila tudi na vsaki postaji. Na peron so pridrveli razni prodajalci z vozički in prodajali razne stvari:od kuhane hrane do sadja, jajc, piškotov in pečenih rac.

V teh dveh dneh res ni bilo nobene možnosti, da bi bil kdo lačen, kajti kakšen Kitajček bi bil lahko umrl, če pol ure ne bi nič jedel!


PEKING

Po dveh dneh sem prispela v Peking! Bil je večer in morala sem poiskati hotel. Stala sem pred Prepovedanim mestom in razmišljala v katero smer se moram obrniti. Bila sem utrujena in želela sem si samo še spanja. Vsedla sem se na avtobus in odpeljal me je v napačno smer. Bila sem jezna na vse ljudi okoli sebe, kot da bi bili oni krivi, ker sem se vkrcala na napačen avtobus. Naslednji poskus je uspel in pripeljala sem se pred hotel. Avtobus je bil nabito poln, na ramenih sem imela težak nahrbtnik, primanjkovalo mi je zraka in vsi so se prerivali. Ampak brez kakšnih večjih težav sem prišla iz avtobusa in pristala v najboj poceni hotelu v Pekingu.



Kitajček, ki vodi hotel, me je takoj spoznal, kajti srečala sva se pred natanko letom dni, ko sem prišla na Kitajsko in spala v istem hotelu. Zelo je navdušen nad Slovenci in zato sem dobila sobo ceneje, kot jo dobijo prebivalci drugih držav.
Izmučena od vožnje sem zaspala.
Ura je bila 5.30 zjutraj, ko sem se zbudila iz trdega spanca. Prestrašila sem se, da sem zamudila prihod letala, toda časa je bilo še dovolj in zadovoljna sem vstala iz postelje.
Hitela sem po pekinških ulicah, ki so bile ob tej uri polne ljudi. Sprašujem se ali kitajci sploh kdaj spijo?!?
Peking je zelo veliko mesto in imela sem veliko težav, da sem našla avtobusne postaje. Veliko sem morala presedati iz enega na drugi avtobus kar mi je vzelo veliko časa in truda. Zemljevid Pekinga mi ni preveč pomagal, ker je mesto preveliko, da bi se lahko na zemljevid zarisala vsaka pekinška ulica. Premagati sem morala malokatero oviro, zatorej sem se obračala po instinktu.
V neki ulici mi je pomagal rikšar, ki me je z rikšo odpeljal do željenega mesta.
-"Koliko sem dolžna?" sem ga vprašala.
-"Fifthy!"
-"Kaaaaaaaj"
-"Fifthy", je ponovil.
V trenutku sem postala jezna nanj saj je bilo več kot očitno, da me hoče ogoljufati. Še vedno sem imela nekaj upanja, da se je zmotil in mislil petnajst. Nasmehnila sem se in mu po kitajsko razložila, da verjetno misli petnajst in ne pa petdeset.
-"Ne, petdeset", je odgovori kar se da odločno.
V tistem trenutku sem se razjezila in mu z sovražnim tonom rekla naj rajši spremeni ceno, preden bom znorela. Rikšar pa je še vedno ledeno hladen vztrajal pri svojih " fifthy".
Iz ust so mi prihajale psovke, za katere niti ne vem v katerem jeziku so bile izgovorjene. Ampak vsekakor je rikšar dobil sporočilo, ki je jasno govorilo kaj hočem povedati. Med tem incidentom je prišel tudi varnostnik hotela pred katerim se je dogodek odvijal. Potegnila sem ga vstran in ga vprašala kakšna je cena vožnje z rikšo. Z nasmeškom mi je odgovoril, da ne ve. Ocenila sem situacijo in ugotovila, da držijo skupaj. Jezna kot sem bila, sem rikšarju pomolila deset yuanov in odšla naprej.
Rikšar je, jezen, ker ni veliko zaslužil za menoj preklinjal …

 


SNIDENJE in odhod iz Pekinga

Postajala sem nervozna, ker se je bližal čas, ko bom po enem letu videla sestro! Na letališče sem prišla pravočasno in sledilo je veselo snidenje.
Z avtobusom sva se odpeljali proti mestu in ves čas veselo čvekali. Še isti dan sva se odpravili na ogled Pekinga in pokušino pekinške hrane.
Ona je naročila pekinško raco, jaz pa korejsko juho. Nezadovoljni z okusom sva se vrnili v hotel in prijetno utrujeni zaspali.

Naslednji dan sva bili pripravljeni za odhod iz Pekinga saj nobena od naju ni želela ostati tukaj. Čimprej sva hoteli naprej, pobegniti iz smradu in umazanije, iz nečimrne kitajske prestolnice. Zgodaj zjutraj sva začeli z iskanjem avtobusne postaje toda popoldne je še nisva našli. Na zemljevidu je bilo narisanih pet avtobusnih postaj, samo nisva jih mogle najti. Kitajci pa nama niso bili niti za trenutek v pomoč! Niso nama hoteli pomagati! Od naju so pričakovali samo to, do bova do željenega območja najele taxi, ki ga bova seveda pošteno plačali. Med njimi je namreč razširjeno mnenje, da imajo tujci zelo veliko denarja.
Zatorej je med tujci, ki pridejo potovat na Kitajsko razširjeno mnenje: ali moraš imeti veliko denarja ali pa veliko časa. Midve sva se, ker nisva imele prvega, odločile za drugo. Bila je bolj krvava varianta, toda na takšen način sva spoznali ljudi takšne kot so, ne pa podkupljenih obrazov, ki ti prikimavajo za vsak Yuan, ki jim ga daješ.
Podkupovanje na Kitajskem osebno imenujem tudi to, da vse preveč tujcev (moškega spola) hodi z Azijkami (v kakšni povezavi je to z podkupovanjem lahko uganete sami).
Tujke, ki bi hodile s Kitajcem redkokdaj opaziš, kajti mislim da ženske ne potrebujejo prihoda na drugo celino da bi si KONČNO našle moškega.

BUDISTIČNI CENTER WUTAISHAN

Po dolgotrajnem iskanju sva zvečer prišli na vlak, kajti avtobusa ni bilo mogoče najti. Kitajci so nama dajali lažne nasvete o tem kje naj bi se avtobusna postaja nahajala. Ne pravim, da so naju vsi hoteli ogoljufati, nekateri so nama celo hoteli pomagati, ampak kaj ko tudi oni niso vedeli kje naj bi se nahajala.
Si predstavljate, da živite v mestu, kjer ne veste kje se nahaja ena od petih avtobusnih postaj?

Z vlakom sva se vozili čez noč, spali pa sva na spalnikih. Za Dinko je bilo to prvič in vso noč ni zatisnila očesa ker se revica še ni navadila na hrup in trušč.
Naslednja postaja je bila mesto Datong v katerega smo prispeli zgodaj zjutraj. Pri orientaciji so nama pomagali fantje iz mesta. To je bilo mesto ki je civilizacijsko kar krepko zaostajalo za drugimi. To, da še nikoli niso videli tujca, rajši kar ne bi omenjala, saj je bilo kar kruto, ko so se vsi zbirali okoli naju in se čudili. Najina največja želja v tistem trenutku je bila, da čimprej pobegneva iz Datonga in se podava po raziskovanju lepših delov Kitajske. Najin naslednji cilj je bil budistični center-Wutaishan.

Na zemljevidu je bil označen nekje v gorovju, tako da do njega ni bilo mogoče priti z vlakom ali javnim avtobusom. Ljudje v tukajšnjem mestu so vedeli kaj iščeva in takoj so nama priskrbeli minibus, ki naju bo popeljal v gorovje. Ceno karte za vožnjo sva plačali več, kot bi jo morali, ampak na napakah se učimo in v nadaljevanju nikoli več nisva naredili iste napake.
In smo šli …
Vožnja je trajala šest ur, vozili smo po bregovih in prelazih! Bilo je zanimivo, dokler mi ni Dinka povedala, da je v Lonely planetu prebrala, naj se tujci izogibajo avtobusov, kajti ogromno tujcev je umrlo, ker so se avtobusi prevrnili. O moj Bog, zakaj si mi to povedala?!?!

Kljub strahu, ki me je do konca poti prežemal, smo srečno prispeli. Vstop v mesto smo morali plačati. Dve ženski, ki sta bili vernici in nista imeli denarja sta pa na vsak način želeli priti v mesto, karte za vstop v mesto nista hoteli plačati. Vrgli so ju iz busa in niso jima pustili vstopa v mesto. Naslednji dan sem ženski videla, kako sta se sprehajali po mestu. (ali imaš denar, ali maš pa čas)
Naslednji trije potniki so"leteli" iz busa pri drugi stražarnici za vstop v mesto, kajti ves čas so se lagali, da so prebivalci tega mesta in ne turisti. Vrgli so jih ven!
In te poteze jim ne zamerim, kajti zlikovci so naju z Dinko neprestano ogledavali in imela sem močen občutek, da jih zanima najin denar.
No midve sva karto plačali in bili sva IN!

Wutaishan je prekrasna vasica, ki je obdana z gorovji. Energija je bila meditativna, ljudje so bili izredno prijazni in predvsem čisti (od znotraj in od zunaj). Z Dinko sva se na tem delu Kitajske odpočili naglice, vpitja, dretja in neprestanega vznemirjanja tujcev. Cele dneve sva romali od templja do templja, kupovali budistične spominke in uživali v budističnem vzdušju in pogledu na pravljično vas.


Nekega dne, ko sva se tako potikali naokoli, sva videli v templju sobo, v kateri so prebivali budisti. Smuknili sva blizu in vprašali sva, če lahko vstopiva.
"Jaaaaa, seveda, kar naprej, usedita se, kdo sta, kaj delata ….",po starem, že znanem postopku. Budisti so nama dali tudi darila, rekli so, da za spomin ker smo se srečali, kajti to je vse usoda …
Zapustili sva jih za odtenek bližje razsvetljenju!

Naj povem še nekaj o podnebju te prekrasne vasice. Zelo zanimivo je bilo, da je bilo drugod na Kitajskem poletje in je bilo zelo vroče, medtem ko smo tukaj v tej vasici zmrzovali. Res, da je bilo v gorovju, ampak vseeno je bilo precej hladno za tak poletni čas.

Po nekaj dneh uživanja sva se zopet odpravili na pot.
"Kam greva?"
"Ma ne vem, jaz bi kar večno ostala tukaj!"
"Dej, pejt greva že!"
"Adijo sveti kraj, kakšnih na Kitajskem ni več!"

nadalevanje v naslednji številki PD