Manja Obid, je bivala v Dijaškem domu Ivana Cankarja od leta 1997 -do 2001, je članica Teatra Pozitiv in piše pesmi. Leta 1998 je v samozaložbi izdala pesniško zbirko Iskanje neznanega. Iz zbirke smo izbrali pet pesmi, ki jih objavljamo.

ISKANJE NEZNANEGA

Pot,
iskana pot,
ki jo z vsakim dnevom iščem,
a je ne najdem.
Iskanje,
temelj življenja - iskanje neznanega.
Slepo tavanje v svetlem dnevu,
ki se prelevi v noč
in spet v dan in noč.
Neznano,
ko se vprašam - zakaj?
In spet iščem, tavam, se spotaknem, padem.
Prižgem luč, pogledam, se ustrašim
in spet zaprem oči.

Zakaj?
Vprašanje,
ki si ga zastavim danes
in si ga bom zastavila jutri,
in pojutrišnjem in naslednji dan,
do konca življenja
- iskanje neznanega!
Manja Obid

BOJIM SE

Zavedam se bolečine,
ki je v meni
a je ne znam zavrniti.
Bojim se!
Bojim se reči tiste mogočne besede,
ki mi odmevajo v glavi,
ker ne vem,
če jih boš razumel;
bojim se, da ti bodo všeč
na drugačen način kot meni.
Bojim se vseh dejanj in stavkov,
ki naj bi pomenili ljubezen.

Bojim se tebe,
ker si mi kot mamilo
in bojim se svojega življenja,
ker je postalo odvisno od tega.

Iščem te v temi, iščem tvojo roko
- tako nežno in ljubečo.
Kje si?
Ne vidim te,
vidim tvoj obris,
a ne vidim tvoje duše,
ker jo prekriva kamen.
Kaj vse bi dala,
da bi ga lahko umaknila,
a nisem dovolj močna.
Čakam na dan,
ko bo posijalo sonce,
ko se bova našla
in postala ENO.
Manja Obid

TAM NEKJE

Tam nekje nekaj,
nekaj vredno spoštovanja
in ljubezni.
Tam je nekaj velikega
in vsak dobi svoje.
Nekje tam je nekaj,
da vam uresniči vse želje.
Tam je nekaj revnega
in nekaj bogatega.
Nekje tam se lahko spozna
razlika med enim in drugim.

Tam so vsi nasploh srečni!

Mogoče vam bo kdo
čez nekaj let povedal,
da je bil tam nekje ali nekje tam.

In če je bil res tam nekje, potem ve,
da so tam velika drevesa,
drevesa, na katerih so veliki rdeči sadeži
in v teh sadežih so svetovi.
In eden izmed teh sadežev
je svet, kjer se nahajamo mi.
In najbolj sramotno je to,
da je na tem sadežu velik črv,
črv, ki nas počasi in slastno hrusta.

Na splošno so tam nekje
zreli, lepi in dovršeni sadeži.
Samo naš, samo ta izstopa,
ta, ki bi bil lahko najboljši.

Tam nekje je nekaj velikega
in če boste razumeli,
boste lahko prišli tam nekam.
Samo, ko greste mimo črnega
sadeža, zatisnite si oči,
da ne boste videli sramote,
ki smo jo naredili prav mi.
- TAM NEKJE -.
Manja Obid

MOGOČE

Mogoče da,
mogoče ne.
Mogoče grem tam,
kamor bi rada šla,
mogoče drugam.
Lahko se ponovno rodim,
lahko ostanem v temi.
Mogoče celo ljubim,
mogoče ne.

Saj ljubila sem,
a ljubezni mi niso vračali.
-Obratno,
pljuvali so po meni.
Niso mi dovolili ljubiti.

Ležala sem vsako noč - sama,
zaspala nisem.
Premišljevala sem,
kako je lahko tako temno?
Ne v moji sobi,
v mojih mislih - očeh.
Končno sem omagala
in zaspala v upanju,
da se ne zbudim.
Manja Obid

PLES

Stojim na skali,
ki mi prepeva pesem predaje.
Pred mano je globok prepad,
ki me vodi v nov svet.
Veter mi boža obraz
in me tolaži,
ZAKAJ?

Prepustim se glasbi
in si zaplešem ples smrti.
Glasba vedno močneje igra,
veter me vedno bolj nosi.

Plešem v ritmu smrti,
ki me vodi v prepad. Manja Obid