TEATER POZITIV
Nastopi - avgust - oktober 2001

Iz galerije se je zaslišala dobra muzika, ki jo je prekril Dragotov grmeči glas, (beri: zvok, ki še ti en teden odmeva v glavi). Izvedeli smo namreč, da je v zasedbi predstave, točneje v tistem delu, ki so ga tvorili dijaki iz Zavoda za gluhe in naglušne, zopet prišlo do menjav v zasedi. Kasneje je prišel še Seba in zmeda je bila popolna…Do premiere je bilo le še dva tedna. Pa vendar. Nehali smo se razburjat (Drago je moral zapustiti prostor) in se pošteno spravili na delo prilagajanja predstave novim okoliščinam. Teatrovci se pač ne damo!!!
V prihodnjih dneh so sledile zelo redne vaje, marljivo delo in večerni mrzli obkladki kolena in drugih delov telesa, da sem drugi dan sploh lahko prišla v šolo. Stisnili smo zobe in potrpeli.
Dočakali smo torej ta sodni dan in se odpravili proti Šentjakobskem gledališču, kjer smo imeli nastop.
Predstava, ki smo jo pripravili je bila rezultat dela dveh mladinskih gledaliških skupin, ki prihajata iz dveh različnih javnih vzgojno izobraževalnih zavodov - torej Teatra Pozitiv iz DICa ter skupine U.F.O iz Zavoda za gluhe in naglušne Ljubljana. Gre za nadaljevanje sodelovanja, ki se je začelo v okviru mednarodnega projekta izmenjave mladih GIB - univerzalni jezik, ki je bil v DIC-u letos februarja.

Predstavi sta stekli uspešno, petkova seveda boljše od četrtkove, saj smo v četrtek izvedli le javno vajo, svojevrstno generalko pred petkovo premiero. V četrtek nam je nagajal tudi maček (bil je Borijev), ki je slišal na ime Union ter Jager majster. Glasbeni komadi in predstava so se temu primerno malo podaljšali.
V petek je predstava zasijala v vsem svojem lesku, Dragotu se je odvalil kamen od srca, Sebotu pa se je nasmeh vrnil na usta.
Veselili smo se pa tudi igralci, ki smo na koncu prejeli pohvale vreden aplavz. Tako smo vsi zadovoljni šli domov.

Za tiste, ki predstave niste videli povejmo, da se imenuje ECHO in, da je nastala v plesnogledališki delavnici v kateri ste sodelovali omenjeni gledališki skupini. Je torej rezultat in sporočilo raziskovanja, kateremu smo za izhodišče postavili naslednjo misel: Me slišiš…opažaš? Poglej me! Odgovori s telesom!

Naj dodam, da gre za posebno izkustvo, ki smo ga bili deležni mladi iz obeh skupin, saj smo se pri pripravi predstave srečali z svetom, ki ga ne poznamo dovolj in se ga mnogokrat bojimo in izogibamo.
Sodelovanje se nadaljuje.

DIDA Zakelšek