Potopis - KITAJSKA (2.del)

Z AVTOBUSOM DO SHAOLINA IN RUMENE REKE

Na avtobusih sva po pravilu doživljali travme. Voznik je moral napolniti vse sedeže in ko je bilo že vse polno ljudi je iz prtljažnika izvlekel dodatne sedeže, ki jih je namestil na prazna mesto v avtobusu.
Dinka je ponovila izjavo izpred parih dni, namreč, da se ogromno avtobusov na Kitajskem prevrne. In to prav zaradi tega, ker jih prenapolnijo. AAAA, maamaa miiiaaa!!!
Moški so ves čas kadili in čeprav je bilo hladno so odprli vsa okna. Med seboj sose mešali veter, dim in kričanje.
Dinka je zbolela in zaradi vsega pihanja sva se z njimi začeli prepirat, tako da so morali zapreti vsa okna in nehati kaditi. Vsi so naju postrani gledali, ampak takoj ko so hoteli kaditi, ali pa odpreti okno, sem jim pošteno naložila. Tako so vsi pridno sedeli na sedežih in si niso nič upali.
Neka ženska je bruhala in zato je odprla okno …

Prišli sva do naslednjega mesta. Bilo je sivo, umazano in ni nama bilo všeč. Nisva imeli namena ostati, bili sva samo "u prolazu" , zato sva najeli sobo in odšli spat.

Naj ob tej priliki razložim kakšna je na Kitajskem situacija s sobami.
Takoj ko izstopiš iz busa ali vlaka, tam že čaka gruča najemnikov, ki ponujajo sobe. In že takoj je potrebno stopiti v akcijo in pričeti barantati.
Nekoč sva spali v sobi na železniški postaji. Za to sobo sva zelo dolgo barantali, na koncu je obveljala najina. Med tem ko sva spali sva ugotovili, da je v sobi zelo vroče in da smrdi po vlakih! Skoraj še v sanjah sem poiskala najemnika, kajti želela sem, da vklopi klimo. Do mene se je obnašal izredno nesramno, češ, da mu nisem dala zadosti denarja! Razjezila sem se in takoj je vklopil klimo! Zjutraj sva pobrali stvari in brez besed zapustili "hotel".

Nadaljevali sva pot naprej, vlekli sva težke nahrbtnike in še bolj sva bili utrujeni od prejšnjega dne, saj se v zatohli sobi ( kljub klimi), nisva pošteno naspali.

Do naslednjega mesta sva se odpeljali z minibusom. Bili sva namenjeni v Shaolin, to je zanimivost za vse tiste, ki jih zanimajo borilne veščine! V Shaolinu poučujejo dečke in deklice že od malih nog, učijo jih borilnih veščin in moram priznati, da so izredno dobri.
Pred kratkim sem v Ljubljani zasledila plakat, na katerem sem videla, da pridejo tudi v Ljubljano pokazat kaj vse znajo.
Njihovo vsakodnevno vadbo spremljajo tudi meditativne tehnike in pa zdrava prehrana. Vsi so budisti in živijo v shaolin-centru.
V tem centru borilnih veščin sem uživala ob gledanju urjenja malih otrok. Ko sva se tako potikali po shaolin-u in si ogledovali različne veščine, sva srečali tudi nekega Kanadčana, ki se je prav tako kot kitajski otroci prišel sem urit! Moram priznat, da je bil precej ponosen na to kar je počel tukaj in je neprestano poskakoval in vadil neke čudne udarce (z nogami in rokami).
V tistem trenutku sem se vprašala, zakaj jaz ne morem srečati kakšnega normalnega tujca!?

Zapustili sva Shaolin in že sva se znašli v naslednjem mestu. Mesto se je imenovalo Zhengzhou in tukaj sva imeli namen videti Rumeno reko. Moram priznati, da je bil to pravi napor. Res, da sva vedno potovali samo z zemljevidom v rokah in to nama je bilo edino vodilo, toda to vodilo večinoma ni bilo preveč natančno. Zato sva se neprestano lovili in hodili v krogu. Kitajci nama niso bili v veliko pomoč, saj praviloma sami ne vedo kaj se nahaja dve hiši naprej od tiste v kateri stanujejo.
Ker sva porabili celo večnost, da sva se orientirali, sva prišli do mesta, kjer bi lahko videli Rumeno reko, precej pozno. V trenutku, ko sva prišli do področja, kjer bi jo lahko videli, sva bili že kot razjarjeni tigrici. Prišla sta dva Kitajčka, ki sta pobirala vstopnino za vstop v "park". Po Kitajski sva potovali že dva tedna in se na tej poti tudi marsičesa naučili... In sva čakali in čakali, dokler se Kitajčki niso naveličali in naju spustili do Rumene reke - brez vstopnine.

Do reke sva hodili trideset minut. Vreščali sva od sreče, ker jo naposled lahko vidiva. Rumena mlaka se je raztezala pred nama in pazili sva, da ne stopava preveč na rob in skupaj z rumeno zemljo pristaneva nekje v vodi.
Vrnili sva se v mesto, tam pa naju je čakalo novo presenečenje. Sploh nisva mogle verjeti svojim očem, kajti vsepovsod je bila poplava. Z minibusom smo plavali po vodi!
Pogledala sem ven, če bi lahko šla ven in plavala do kopnega, ampak voda je bila tako umazana in je smrdela, da sem se takoj premislila, ker me je bilo strah zlatenice. Minibus je nekako obrnil in kljub temu, da ga je voda kar pošteno zalila smo se premaknili in prišli smo v predel, kjer smo se lahko odpeljali naprej. Brž ko smo bili na varnem sem se razgledala naokoli: drevesa so bila zlomljena, ulice bile prekrite z vodo in drevjem, ljudje so svoja kolesa nosili na ramenih in nekateri od njih so se sezuli in so bosi capljali po ulicah. Vse skupaj je izgledalo kakor v filmu in vsa začudena sem segla po fotoaparat, da ovekovečim čudežne dogodke. Spredvidela sem, da najboljših posnetkov ne bom mogla poslikati, ker sem vse posnetke porabila na Rumeni reki. Do naslednje prodajalne pa je bilo pet metrov plavanja, zato sem se raje odločila, da prenesem dogodek naprej po ustnem izročilu.
Sprašujeva se kaj se je zgodilo? Ni se mi dalo vprašat, ker sem bila preveč utrujena, šli sva jest potem pa spat.
-"V sobi so ščurki."
-"No, lahko noč!"

XIAN IN VOJSKA IZ GLINE

Bilo je kar nekaj mest in precej dogodivščin, preden sva prispeli v Xian, turistično mesto, znano po terakoti. Terakota so glineni kipci, ki jih je kitajski cesar Qinshihuang dal narediti, da ga bodo spremljali v grobnici, ko bo umrl. Vladal je v obdobju 221-207 pr.n.št.v dinastiji Qin. Za Kitajce je odigral zelo pomembeno vlogo v njihovi zgodovini. Qinshihuang je združil kitajsko, ki je bila pred tem razdeljena na ogromno malih državic, ki so se vsakodnevno med seboj bojevale. Takratno podobo Kitajske je spremenil in ji zavladal. Gradil je ceste in prekope, naredil je zelo ogromno reform, nekatere so bile zelo koristne, druge pa zopet nekoristne.
Terakota je bil projekt, ki je zahteval ogromno denarja, krvi in potu. Zanimivo je bilo videti kako je bilo vladarja strah smrti, kajti dal si je narediti petinsedemdeset vojakov in konj v naravni velikosti, ki ga bodo spremljali v smrt. Kiparili so jih 38 let, odkrili pa so jih kmetje, ko so kopali vodnjak.

Nekaj dni sva se še pomudili v Xianu. Mesto je glede na precej veliko prebivalcev kar solidno, ni preveč umazano in v njem se da videti kar nekaj znamenitosti. Zelo znana je muslimanska manjšina v Xian-u. Nekega dne sva si z Dinko ogledali muslimansko četrt. Znano je, da izvrstno pripravljajo hrano in res sva videli, da v vsem mestu ni boljših kuharjev od njih. Njihova hrana je mešanica muslimanske in kitajske (prav tako so tudi sami iz istega testa)!
Muslimanska četrt je zopet nekaj posebnega, saj je vsaka hiša tudi restavracija in pred vsako restavracijo stoji stojnica na katerih pečejo in cvrejo slastne pojedine! Takšne ulice se imenujejo kar tržnice za hrano in tam sva videli toliko hrane kot še nikoli v življenju. Ustavila sem strička s samokolnico v kateri je prodajal zanimive lubenice. Kupila sem lubenico, kajti nisem želela prisostvovati v "žrtju" mesa na tržnici.

Ko sva se vrnili v hotel naju je tam čakalo pismo (v angleščini) ! Takoj sva ugotovili, da ima tukaj vmes prste dekle, ki je delala v hotelu in naju na razdaljo občudovala. Utrujena kot sem bila, sem odgovorila na ljubko pisemce. Naslednji dan sem ga oddala v recepciji. Ko sva z Dinko odhajali iz Hotela, iz Xiana, nama je podarila spominke kitajskega izvora. Zelo sva bili veseli in odpeketali sva proti vlaku.

"DOMOV" V XIAMEN

Na poti do vlaka sva premišljevali kam naj se odpraviva. Vleklo naju je v Xiamen, mesto kjer sem jaz študirala. Kljub dolgi vožnji, ki naju je čakala, sva se odločili da greva tja in na hitro občutiva razliko med severom in jugom.
Potovanje z vlakom je zopet trajalo dva dneva.
Kupili sva sedeža, ker so bili spalniki že pokupljeni! Umrli bova!
Po dveh dneh, ko sva prispeli v Xiamen sva si pretegnili kosti, kar si prej nisva mogli, kajti vlak je bil nabito poln! Na dveh sedežih smo sedeli trije, ljudje so ležali tudi na tleh, nekateri so dva dni celo stali! Kljub temu, da je bilo tako grozno in komaj vzdržno, sva bili hvaležni da imava vsaj sedeže!
Naposled, po vsem mučenju, sva bili v Xiamenu. Občutno bolj vroče je bilo kot na severu in ob šestih zjutraj sva že pošteno zakuhani in zadihani prispeli v študentski dom.

Ostali sva teden dni, potikali sva se po ulicah, hodili sva jest v najrazličnejše nekitajske (vsekakor pa azijske) restavracije, se srečevali s prijatelji in skupaj na obali žurali pozno v noč.
Ko je minil teden dni, je napočil čas, da se posloviva od prijateljev in se vrneva v Peking, kjer bova odleteli proti domu.
Sledilo je poslavljanje od meni vseh ljubih ljudi, zatem pa vkrcanje na vlak in odhod proti Pekingu, tokrat v spalnikih!
Spet dva dni!

KITAJSKI ZID

Peking se ni nič spremenil od zadnjega obiska! Nisva se dolgo mudili tam, pustili sva samo stvari v hotelu in odšli iz mesta ven, z veliko željo videti Kitajski zid!

Kitajski zid je dal združiti isti megaloman, kot je v Xianu naredil terakoto. Spet nas ponese nazaj v dinastijo Qin in zopet se vračam na cesarja qinshihuang-a. Zid je bil narejen kot zaščita pred vdori nomadov, ki so tisti čas napadali kitajska plemena. Zid je podoba vse njegove veličine, zgradili so ga kaznjenci za ceno naštetih življenj. Na Kitajskem obstaja ogromno legend, ki govorijo o gradnji zidu.

Iz Pekinga sva odrinili v dopoldanskih urah, zopet na lastno odgovornost in v lastni režiji. Iskanje poti in avtobusov je potovanje upočasnilo in proti Kitajskemu zidu sva se pomikali zelo počasi.
V nekem mestu sva čakali povezavo za avtobus nekaj ur. Do zidu se ne pride z direktno linijo, ampak moraš nekako sam ugotoviti po kakšnem načrtu se do tam sploh lahko pride. Lahko pa bi se odločili, da greva s privatnimi minibusi, ampak kot sva mislili, so dražji od najinega načrta. Kasneje sva ugotovili, da sva z vsem tem presedanjem porabili več denarja kot pa če bi šle s privatnimi minibusi, pa še manj energije bi porabili. Ampak bili sva zato bogatejši za marsikatero izkušnjo, ki bi se ji v privatnem avtobusu kratko malo izognili.

Bilo je nekako takole:
Na zid sva prišli v večernih urah. Odločili sva se da obiščeva zid, kjer je naraven, torej teli neobnovljen, zaraščen in kjer je podoba zidu ohranjena prav taka kot je bila v dinastiji Ming. Predvsem pa na tem predelu ni bilo potrebno plačati vstopnine!
Tu sva videli nekaj kar si nikoli v življenju nisva mislili, da obstaja tako blizu Pekinga: neokrnjena narava, gozdovi, reke in pa ljudje, ki so prijazni in voljni pomagati.
Bili sva veseli, da sva prebrodili vse prepreke na poti do zidu in da se sedaj nahajava tukaj! Zjutraj istega dne še nisva vedeli da bo potovanje trajalo vse do noči in s seboj nisva imeli ničesar, samo nahrbtnik in nekja denarja. Tako sva morali najprej narediti načrt kje bova prespali to noč.
"Na zidu!"
"Ja, to je moja največja želja!"
"Greva najprej dol, pojejva v restavraciji večerjo, potem pa spat na zid."
Po odlični večerji sem se spomnila, da mi je nekdo nekoč rekel, da je spal na Kitajskem zidu, okoli pa so tulili volkovi. Strah me je v trenutku premagal in moja želja, da bi spala na zidu je izginila! Skupaj z nočjo pa naju je začelo tudi pošteno zebsti. Brrrr
Lastnica restavracije naju je povprašala kje bova prebili noč!
-"Nikjer, gospa, čakali bova do petih zjutraj in takoj zatem greva plezat po zidu."
-"Ne, nemogoče je čakati tukaj zunaj, nevarno je! Najemita sobo! "
-"Ne, gospa ne moreva, ker nimava več denarja."
-"Bom vama jaz poskušala urediti poceni sobo."
Dobili sva poceni sobo v hotelu, ki me je spominjala na babičino sobo. Okoli se je potikalo tudi nekaj tujcev, ki so prišli kot midvee, vdihavat svež zrak, prespati v divjini in uživati v lepotah narave.
V sobi sva bili z neko starejšo danko, ki jih je imela po mojem mnenju okoli štirideset. Danka naju je zagledala in takoj postavila vprašanje koliko sva plačali sobo." hhhmm 3o Yuanov", pravim. Ker pa nisem hotela sprožiti revolucije, pravim 30 yuanov po osebi. In Danka pove: "Ja, dobra si v barantanju jaz sem samo zase plačala štirideset yuanov!" Z Dinko sva se samo spogledali, sploh si ne morem misliti kaj bi bil, da je izvedela, da sva plačali 30 Yuanov za dve osebi!!!!
Ko sva bili že pošteno utrujeni sva odšli spat, najina sostanovalka pa je zunaj še nadaljevala spopivanjem. Pozno ponoči je prišla spat in je začela smrčati. Z Dinko sva se tako zabavali, da se nisva mogli več zadrževati in sva se pričeli krohotati.Ob njenem žiga-žaga naju je prijelo na wc. Hoteli sva na stranišče, ampak zunaj se je po dvorišču sprehajal velik pes. Kaj pa sedaj? Pogledala sem skozi okno in videla sem, da imamo pod oknom balkon.

Skočili sva skozi okno na balkon, hlače dol, pred nama pa se je raztezal Kitajski zid, nad Kitajskim zidom pa zvezde, okoli pa tema. Nekaterih reči se z besedami ne da opisati in to je bila ena od takšnih! Kasneje od navdušenja nisva mogli zaspati, saj sva vedeli kaj naju zunaj čaka, me pa morava spat! Škoda da nisva ostali na zidu, kljub volkovom!

Zjutraj ob petih zjutraj sva bili pripravljeni na odhod. Pričelo se je težko pričakovano plezanje po zidu.. Ko se je začelo svitati in je bilo še hladno sta Neva&Dinka začeli plezati po Velikem zidu. S seboj sva imeli steklenico, v njej pe samo šest požirkov vode. Trgovine so bile še vedno zaprte in nisva imeli priložnosti, da bi si jo kupile.
Bilo je sveže, sonček je prebijal in lomili sva se po zidu. Bilo je kar precej nevano in zmanjkovalo nama je vode.
Zid na tem delu je bil neobnovljen in izredno težko prehoden, saj je bil na nekaterih mestih zelo porušen. Počutili sva se kot alpinistki, gor in dol pa spet… in tako 3 ure!

Ko sva že mislili, da bo za hribom po katerem plezava nekaj novega, naju je za njim čakal še en takšen kakšnega sva pravkar preplezali. Razgled je bil v večini isti: zelene doline in gričevja, po katerih je tekel kot kača dolg zid. Vode ni bilo več in postajalo je vroče. Prišli sva do predela kjer je stala koča, ob njej pa napis: NE TRGAJ SADJA NA POSESTI! STROGO PREPOVEDANO! Ob tem napisu nama je bilo takoj jasno, da imava tukaj možnost najti sadovnjak. Smejali sva se napisu, ki so ga ljudje napisali, kajti tako je vsak popotnik vedel da se lahko tukaj malo posladka. Splezali sva po zidu navzdol in preiskali posestvo, toda nekdo naju je prehitel in nisva našli niti enega jabolka. Vsedli sva se pred kočo in čakali. Kmalu za tem sta se od nekod prikazala lastnik in lastnica. Bila sta vesela, da sva preplezali tolikšen del zidu in lastnik naju je z motorjem odpeljal do prve avtobusne postaje. Med potjo sva videli nekaj prizorov, ki bi jih moral ovekovečiti fotoaparat. Ampak kaj ko je lastnik "letel" z motorjem in nisva bili tako vešči v fotografiranju, da bi v takšnih razmerah lahko fotogarfirali. Kitajček naju je vozil in piskal vsakemu mimoidočemu, kajti bil je ponosen, ker naju je vozil. Naposled smo prispeli na postajo, poslovili smo se in še enkrat me je po "moško" mahnil po hrbtu, za slovo!
In po urah čakanja sva bili na avtobusu proti Pekingu!
Naslednji dan sva spakirali kovčke in že sva bili na letalu proti Frankfurtu. Prijetno utrujena sem na letalu gledala zahodnjaške filme in jedla že dolgo pogrešano zahodnjaško hrano. Zraven mene je sedel kitajec!