Portret človeka > Sebastjan Starič

Poželenje, že četrta avtorska predstava Sebastjana Stariča, bo v Januarju premierno prikazana na odru v Dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma. Na prav takšnem odru, ki je že v rani mladosti zamikal Sebastjana Stariča, plesalca, igralca, avtorja, režiserja, koreografa. Svobodnega umetnika. "To je iluzija, ko ljudje mislijo, da je umetnik svoboden, daleč od tega." Izjava, ki človeka preseneti, ko pričakuje znane hvalospeve tej superiorni obliki človeškega delovanja, postavljeni na sam vrh modernega Parnasa. "To je tako kot vsako delo. Na trenutke ga imaš zelo rad, na trenutke ga sovražiš, na trenutke imaš občutek, da ti nekaj jemlje.. po drugi strani pa vsak človek spontano dela tisto, kar mu najbolj ustreza in počne tisto, kar najbolj zna."
Tako Sebastjan Starič opiše svoj poklic, ki se mu je predal že pred dobrimi trinajstimi leti. Začel je kot plesalec v Plesnem teatru Ljubljana, katerega je tedaj vodila Ksenija Hribar, ena od začetnic plesnega teatra pri nas. Takrat je Starič odkril da ima poleg plesa tudi igralske talente. Posledica tega odkritja je nadaljevanje njegove umetniške poti v gledališču Ane Monro. Plesa pri tem ni zanemaril. Že od ustanovitve pleše v skupini Fourklor Branka Potočana. Ta stil fizičnega teatra Stariču najbolj ustreza: "Jaz nisem bil nikoli dober tehnični plesalec, tudi telo mi je šlo takrat, ko sem nehal plesat klasični balet nekako v drugo smer. Pa tudi moj karakter je tak, da sem zelo dinamičen, hipermotoričen. Tako sem poskušal najti neko svojo obliko plesa. Moje telo je moje orodje, enostavno, kamor pridem tam imam svoje orodje."
Pomembno se je vrniti k dejstvu, da je Starič začel kot baletni plesalec. In ravno ti začetki so najbolj presenetljivi, saj ga je ples pritegnil že v otroštvu, ko je obiskoval četrti razred osnovne šole. Z nenavadnim žarom v očeh se spominja tega obdobja in pripoveduje, kako ustvarjalen otrok je bil, kako si je vedno zmišljeval zgodbice in predvsem kako rad je nastopal pred družino. "Tudi teater mi je dišal. Ko sem prišel v teater … še zdaj se spomnim tistega vonja, ki me je prevzel." Vedno je rad gledal ples in od tod je prišla želja, da bi plesal tudi sam. Toda klasični balet ga ni zadovoljil:" vedno je bilo nekaj v ozadju, nekaj mi je manjkalo." Baletni položaji se mu zdijo skregani z naravnim gibom človeka. "Vsak človek ima svoje gibanje" in to gibanje se je Starič odločil najti. Z gibalnim teatrom mu je to tudi uspelo. Gib in njegova transformacija v obliko ustvarjanja navdušuje predvsem mlade, zato ne presenečajo številni seminarji in delavnice, ki jih Starič vodi po Sloveniji in tudi v tujini. Priznava sicer, da je v preteklosti zavrnil številne ponudbe za delo z mladimi, saj ni bil prepričan, kako bi takšno sodelovanje potekalo, kakšni bi bili odzivi. Potem pa je le sprejel povabilo Dijaškega doma Ivana Cankarja in rodil se je Teater pozitiv, ki je s številnimi uspešnimi predstavami postal prepoznavno ime v slovenskem teatersko-plesnem krogu in Stariču odkril novo področje ustvarjanja: "Zelo hitro sem spoznal, da mi delo z mladimi ustreza, da imam tudi tukaj neko energijo, ko spoznavam ljudi, ki niso nikoli prej počeli nič v tej smeri in naredim predstavo z njimi." Pri tem si ne dovoli predpostavljati, da je mlade dovolj naučiti golo koreografijo in jo postaviti na oder, pomaga jim spoznati tehniko: "Jaz jim dam veliko materiala, ki ga osvajajo prek raznih nalog, dokler ne začnejo ustvarjati sami. Potem jih le še vodim."
Od ustvarjanja z mladimi se nedvomno precej razlikuje Staričevo profesionalno ustvarjanje. Leta udejstvovanja v slovenskem umetniškem prostoru so mu prinesla kritično distanco do razmer v "slovenski kulturni kuhinji". Tako brez nepotrebnega prizanašanja omeni okuse kritikov, ki so pogosto različni od okusov občinstva, pomanjkanje časa za pripravo predstav, hkratno ustvarjanje predstav, ki je eksistencialna nujnost, pomanjkanje denarja za kulturo in še in še, nakar se porodi vprašanje o izgubljenem zanosu: "Zanosa nisem izgubil, sem pa postal malce apatičen, tako da o tem sploh nočem razmišljat. Enostavno delam, ker imam še veliko povedati." Skozi Staričeve predstave se pretaka vsakodnevnost. Sam pravi: "dokler je problem je ideja" in varno je predpostaviti, da ne enih ne drugih ne bo prav kmalu zmanjkalo.
Pri Sebastjanu Stariču je zanimiva prav ta dvojnost: kritičnost, ki še vedno pušča prosto pot zanosu in na svojevrsten način vzpodbuja ustvarjalnost. Umetniški duh se je vanj naselil v otroštvu, zdi se, da je vtkan v njegovo osebnost in ne more biti izničen z neugodnimi razmerami, saj jih presega. Le človek, ki živi umetnost, lahko izjavi: "Nikoli ne veš kaj je cilj. Saj ni nekega pravega cilja. Je le to, da narediš par dobrih stvari. Način, na katerega se to razvija in kako ti uspe, pa je tvegan. Tisti, ki se loti tega poklica, mora znat tvegat. Veš, meni se še danes zgodi, da zjutraj enostavno nimam za kruh. To je pač tveganje, ki ga moraš sprejet."

Marjetka Pezdirc