1. Začelo se je tako:
Nekaj študentov nas je prišlo že v nedeljo, tistega dne pred sprejemom, zaradi česar smo v zagato spravili nekaj vzgojiteljev.

2. Veselo spoznanje, da živimo v 5. nadstropju nas je spravljalo v obup. Sama sem večkrat hotela kar nadeljevati hojo po stopnicah, čeprav sem bila že v 5. nadstropju. Nekajkrat me je celo zamikalo, da bi uporabila tovorno dvigalo.Sčasoma se navadiš tudi 5. nadstropja.

3. Naenkrat se zavem, da imam neomejen izhod. Zelo praktična stvar. Ne rabiš lovit vzgojiteljev, da ti odobrijo nočne, oziroma večerne podvige.

4. Dopoldne na hodniku redko srečaš kakšno živo dušo ( ni gužve v kopalnici).

5. Z višav imamo krasen razgled na Ljubljano. Moti me le, da so nam preprečili vstop na teraso, ki poleti kar vabi. Mogoče imajo prav, saj bi se lahko zgodilo, da bi kakšen obupan študent poskušal leteti.

6. Kuhinja, ja, lepo so poskrbeli za nas. Kuhinja je krasen družaben prostor in študentje si tam velikokrat tudi kaj skuhamo. Če ne drugega pa vsaj kavo ali čaj. Ko sem si prvič kuhala čaj je bilo takole: pridem in pristavim posodo z vodo na vklopljeno kuhalno ploščo. Nakar čakam, čakam, čakam. Zakaj pa voda ne vre? S prstom se dotaknem plošče, ki pa ne greje, pomotoma se dotaknem sosednje, na kateri mi zaradi visoke temperature ostane skoraj pol prsta. Še enkrat preverim, ali sem obrnila pravi gumb. Sem! Marko, Marko.

7. Zvočna izolacija med sobami je bolj slaba. Z lahkoto bi slišala sosede, če bi smrčali.

8. Med sobami in hodniki nas loči le tanko steklo. Zvečer bi lahko imeli senčne lutke.