Projekt “BITI – Upor nasilju” je mednarodna mladinska iniciativa, katere glavni cilj je opolnomočenje mladih za nenasilno reševanje konfliktov, trajnostno sobivanje in aktivno participacijo v družbi. Izhodišče projekta temelji na razumevanju nasilja kot kompleksnega pojava, ki ga je mogoče preseči le z etično držo, sočutjem in kulturno spremembo.

Cilji projekta:

1. Opolnomočenje mladih za nenasilje in pravičnost
   – Prepoznavanje različnih oblik nasilja ter iskanje nenasilnih rešitev.
   – Razširjanje zavesti o nasilju nad ljudmi, naravo in življenjskim okoljem.
2. Spodbujanje trajnostnega razvoja in ekološke ozaveščenosti
   – Izobraževanja o permakulturi, samooskrbi in odgovornem ravnanju z viri.
   – Razvijanje veščin za sonaravno in odgovorno življenje.
3. Krepitev socialne vključenosti in medkulturnega dialoga
   – Vključevanje mladih iz različnih kulturnih in družbenih okolij.
   – Spodbujanje strpnosti, sodelovanja in skupnostne odgovornosti.
4. Razvijanje kreativnega in kritičnega mišljenja
   – Uporaba umetnosti (gledališče, glasba, street art ipd.) kot orodja za izražanje in raziskovanje družbenih izzivov.
   – Organizacija debat, okroglih miz in interaktivnih delavnic.
5. Spodbujanje aktivne participacije mladih
   – Aktivno vključevanje mladih v iskanje rešitev za podnebne, socialne in politične izzive.
   – Podpora vseživljenjskemu učenju in neformalnemu izobraževanju.

Izvedba projekta:

Projekt vključuje 60 mladih iz Slovenije, Hrvaške, Srbije, BiH in Palestine. Združuje dve ravni delavnic: umetniške (artivizem) ter praktične (permakultura, samooskrba). Poudarek je na medkulturni izmenjavi, skupnem učenju, medsebojnem spoštovanju in grajenju trajnostnih skupnosti.

Skupina iz Palestine s svojo izkušnjo konfliktnega okolja projektu dodaja posebno dimenzijo raznolikosti in realnega soočanja z nasiljem. Udeleženci bodo predstavili svoje organizacije in izdelke, sodelovali v skupnih projektih ter delili izkušnje iz svojih držav.

Projekt BITI – Upor nasilju gradi prostor za razumevanje, ustvarjalnost in spremembo. Spodbuja kulturno in duhovno prenovo, temelječo na sožitju, dialogu in odgovornosti. Z umetnostjo, permakulturo in mladinskim delom mlade usmerja k aktivnemu, nenasilnemu in trajnostnemu delovanju v skupnosti in širšem svetu.

Financirala Evropska unija. Izražena stališča in mnenja so zgolj stališča in mnenja avtorja(-ev) in ne odražajo nujno stališč in mnenj Evropske unije ali Nacionalne agencije. Zanje ne moreta biti odgovorna niti Evropska unija niti organ, ki dodeli sredstva.

KUD Pozitiv, Ljubljana (Slovenija)
KUD Pozitiv, ustanovljen leta 2000, deluje v tesni povezavi z Dijaškim domom Ivana Cankarja v Ljubljani. Vključuje dijake, bivše dijake, druge mladostnike ter zunanje strokovnjake, povezane z mladinskim delom v domu. Njihove dejavnosti vključujejo ples, gledališče, publicistiko, video, film in spletno ustvarjanje.
Namen društva je spodbujati mlade h kreativnemu preživljanju prostega časa, razvoju novih veščin in raziskovanju tem, ki so jim blizu (npr. zasvojenost, ksenofobija). KUD Pozitiv krepi vključevanje mladih v kulturno-umetniške dejavnosti, spodbuja neformalno izobraževanje in promovira mladinsko kulturo.

Rock School Mostar (Bosna in Hercegovina)
Rock School Mostar deluje v okviru Muzičkog centra Pavarotti in ponuja glasbeno izobraževanje posameznikom in skupinam. Program zajema delavnice z znanimi glasbeniki, koncerte, snemanja in predavanja o glasbeni industriji. Šola temelji na urbanem, neklasičnem pristopu k glasbi ter povezuje mlade iz širšega območja Mostarja, ki si želijo ustvariti kariero v glasbi.
Sodelujejo tudi v številnih mednarodnih projektih, mladinskih izmenjavah in programih, kot je Erasmus+. Njihovo delo temelji na povezovanju, vključevanju in opolnomočenju mladih skozi sodobno glasbeno ustvarjanje.

Kulturociklin, Kruševac (Srbija)
Kulturociklin je neformalna umetniška pobuda, ki mladim ponuja alternativni pristop k umetniškemu izobraževanju. Temelji na uporabi tehnik fizičnega, družbeno angažiranega in dokumentarnega gledališča.
Njihovo delo je bilo predstavljeno na številnih mednarodnih konferencah in festivalih (BAZAART, UNESCO, IDEA, Archa Theatre), kjer izstopajo kot primer dobre prakse umetnosti v izobraževanju. Prejeli so več nagrad, med njimi naziv »Najboljši izobraževalec Srbije 2020« in okoljsko priznanje »Ekološka zvezda«.
Trenutno sodelujejo v projektu Kulturagora, katerega cilj je opolnomočenje vrstniških pedagogov za aktivno delovanje v lokalnih skupnostih.

Društvo Pontes, Reka (Hrvaška)
Društvo Pontes je prostor srečevanja, ustvarjalnosti in opolnomočenja, ki spodbuja svobodno izražanje, medsebojno spoštovanje in povezovanje različnih generacij in skupnosti. Eden ključnih programov je dramski studio, ki združuje predšolske otroke, osnovnošolce, srednješolce in starejše odrasle.
V društvu sodelujejo strokovnjaki različnih profilov – dramski in plesni pedagogi, psihologi, trenerji, logopedi ter umetniki iz Hrvaške in tujine. Udeleženci dramskega studia redno nastopajo tudi v profesionalnih predstavah Hrvaškega narodnega gledališča Ivana pl. Zajca v Reki.

Dramski studio Tirena, Zagreb (Hrvaška)
Dramski studio Tirena deluje v okviru gledališča Tirena in predstavlja ustvarjalni prostor za otroke, mladostnike in študente. Na več lokacijah v Zagrebu izvajajo gledališke programe, ki spodbujajo umetniški izraz, osebnostni razvoj in družbeno povezanost.
Program temelji na strokovnem mentorstvu dramskih pedagogov, ki razvijajo gledališke spretnosti, domišljijo in samozavest udeležencev. Mladi ustvarjajo avtorske predstave in nastopajo na festivalih, vključno z lastnim festivalom Tirenafest. Studio je vpet v aktualne teme mladih in pogosto sodeluje v domačih ter mednarodnih projektih.

Fragments Theatre, Jenin (Palestina)
Fragments Theatre je umetniški in izobraževalni center za otroke, mladino in ženske, ki deluje v težkih socialnih okoliščinah Palestine. Osredotočajo se na ustvarjanje varnega prostora, kjer lahko ranljive skupine skozi umetnost razvijajo čustveno odpornost, izražajo sebe in pridobivajo življenjske ter vodstvene veščine.
Njihove dejavnosti vključujejo gledališke produkcije, reciklažno umetnost, digitalno pripovedovanje zgodb in mentorstvo. Poseben poudarek dajejo gledališkim projektom, ki jih vodijo mladi sami, s čimer spodbujajo njihovo avtonomijo in skupnostno vlogo.
Med pomembnejšimi predstavami so Peter Pan, Windows, Madman in The Return of Joha, v katerih sodelujejo kot igralci, režiserji, scenografi in mentorji mlajšim generacijam. Fragments Theatre tako predstavlja dinamično kulturno središče, ki mlade opolnomoča za aktivno in odgovorno udejstvovanje v družbi.

Matic Kraševec, koordinator projekta
Matic Kraševec je povezan s skupino Pozitiv že od samih začetkov, sodeloval je že pri organizaciji preteklih izmenjav. Je diplomiran pravnik, aktiven v sektorju nevladnih organizacij že vrsto let. Organiziral je številne izmenjave, seminarje ter izobraževanja v okviru Društva evropsko usmerjenih študentov, deloval kot mentor za erasmus študente, kot vodja prostovoljnih delovnih taborov na Islandiji, pa tudi kot pravni svetovalec pri Centru za razvoj nevladnih organizacij, kot turistični vodič ter kot pravni zastopnik za prosilce za azil. Trenutno je zaposlen kot vodja hostla ter opravlja  funkcijo koordinatorja   izmenjave.

Drago Pintarič 
profesor zgodovine in sociologije, pedagog in mentor za medijske in scenske dejavnosti na področju mladinskega dela. Je ustanovitelj in vodja skupine in nevladne organizacije KUD Pozitiv, ki deluje v okviru Dijaškega doma Ivana Cankarja iz Ljubljane. Kot so-avtor in glavni koordinator je sodeloval pri pripravi in izvedbi številnih projektov, ki so bili odobreni in sofinancirani s strani Ministrstva za šolstvo RS, Ministrstva za kulturo RS, Mesta Ljubljane, programov Evropske komisije (program Mladina in Mladi v akciji), Evropske kulturne fondacije, ipd. V zadnjih 30. letih dela z mladimi je ustvaril tim mladih ljudi, s katerimi sodeluje in izvaja projekte mednarodnih izmenjav. Pričujoča izmenjava je 12 po vrsti, financirana s strani Evropske komisije (program Mladina, Mladi v akciji, Erasmus+).

Rawand Arqawi izvršna direktorica, producentka, kulturna menedžerka iz Jenina (Palestina). Skoraj šest let je delovala kot koordinatorka produkcije v The Freedom Theatre, kjer je tesno sodelovala s priznanim gledališčnikom Julijanom Mer-Khamisom. V tem času je vodila produkcijo več deset predstav, delavnic, mednarodnih gostovanj in izmenjav ter skrbela za komuniciranje z javnostjo, koordinacijo mednarodnih prostovoljcev, logistiko in pridobivanje sredstev. Sodelovala je pri številnih lokalnih umetniških projektih in delovala kot produkcijska asistentka pri televiziji Al Jazeera Children. Leta 2013 je ustanovila Fragments Theatre, kjer od takrat ustvarja in vodi umetniške projekte, delavnice ter predstave, s poudarkom na opolnomočenju mladih in družbeni angažiranosti. Močno verjame v umetnost kot orodje odpora, izražanja in skupnostne spremembe.
V projektu BITI UPOR nasilju sodeluje kot povezovalna producentka, ki skrbi za mednarodno koordinacijo sodelovanja z organizacijo Fragments Theatre. Njena vloga je ključna pri zagotavljanju pogojev za čezmejno ustvarjalnost, kulturno izmenjavo in podporo umetniškemu glasu mladih iz Palestine.

Boštjan Božič je neodvisni vizualni umetnik, mentor in predavatelj, ki deluje na področju fotografije, videa in multimedije. Od leta 2010 se profesionalno posveča pedagoškemu delu v formalnem in neformalnem izobraževanju, najprej kot profesor na srednjih šolah in na VIST-u, danes pa kot vzgojitelj in mentor v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Je dolgoletni vodja video delavnice VideoSvet pod okriljem KUD Pozitiv, kjer z mladimi raziskuje osebne in družbene teme skozi gibljive slike, zvok in multimedijski jezik. Sodeluje pri številnih projektih doma in v tujini, kjer soustvarja izobraževalne in umetniške vsebine s poudarkom na vizualnem pripovedovanju.
V projektu BITI UPOR nasilju deluje kot mentor video delavnice, v kateri udeležence spodbuja k ustvarjanju avtorskih video zgodb, povezanih z identiteto, skupnostjo in odporom proti nasilju. Verjame v moč vizualnega izraza kot orodja za krepitev mladinskega glasu ter za razvoj bolj empatične, ustvarjalne in odgovorne družbe.

Borut Bučinel je vsestranski umetnik, ki deluje kot koreograf, plesalec, fotograf, videast in oblikovalec svetlobe. Njegovo delo temelji na povezovanju telesa, svetlobe in prostora v umetniški izraz, ki izziva, ozavešča in presega meje običajnega gledališkega jezika. Že skoraj dve desetletji ustvarja na področju sodobne umetnosti doma in v tujini.
Borut je avtor številnih uspešnih in nagrajenih plesno-gledaliških predstav, mnoge med njimi so nastale v sodelovanju z mladimi na ustvarjalnih delavnicah. Njegov pristop temelji na spoštovanju izraza posameznika in iskanju avtentičnega telesnega jezika, kar predstavlja pomembno izhodišče tudi pri naslavljanju tematik nasilja, odpora in osebne integritete.
Kot mentor je bil vključen v različne mladinske projekte – najprej kot udeleženec, pozneje kot mentor, kar mu daje posebno občutljivost in razumevanje za mladinsko perspektivo in potrebe. Njegove izkušnje s fizičnim teatrom, mentoriranjem, medkulturnimi izmenjavami in ustvarjanjem v različnih kulturnih kontekstih (od Palestine, Senegala, Kitajske, Burkine Faso, Brazilije, Mehike, itd…) predstavljajo dragocen prispevek pri snovanju varnih, ustvarjalnih prostorov za mlade.
Za svoje delo je prejel več priznanj, med njimi Borštnikovo nagrado za oblikovanje svetlobe (2019, 2021). Je tudi dolgoletni sodelavec neodvisnih umetniških scen ter mentor pri projektih Dijaškega doma Ivana Cankarja.
V projekt BITI Upor nasilju vstopa kot mentor in umetniški sodelavec, ki mladim pomaga najti svoj glas – skozi gib, svetlobo, prostor in pogum.

Damir Čobo (Dado) se je rodil 19. julija 1994 v Kaknju, Bosna in Hercegovina. Z gledališko igro se je začel ukvarjati pri dvanajstih letih, kot način upora in soočenja s politiko segregacije v državi.
Diplomiral je iz dramske igre (igra/ režija) na Bennington College v ZDA. Med študijem je sodeloval pri številnih projektih in delavnicah s področja uprizoritvenih umetnosti – kot igralec, plesalec, režiser, koreograf in oblikovalec svetlobe. Postal je tudi član mednarodne gledališke mreže Theatre Without Borders, kjer ostaja dejavno vključen.
Po končanem študiju se je preselil v New York, kjer je nadaljeval svojo umetniško pot in ustvarjanje. Tam se je učil od navdihujočih umetnic in umetnikov ter sodeloval z njimi, med drugim z Jimom Houghtonom, Tino Landau, Charlesom Meejem, Tuce Yasak, Dario Faïn, Marjani Forté in mnogimi drugimi.
Leta 2018 se je vrnil v Bosno in Hercegovino, kjer je začel poučevati gledališko umetnost na United World College v Mostarju, leta 2023 pa se je pridružil tudi upravnemu odboru šole.
Od vrnitve je sodeloval pri številnih projektih v različnih umetniških vlogah. Pri oskarjevsko nominiranem filmu Quo Vadis, Aida? režiserke Jasmile Žbanić je delal kot asistent umetniškega oddelka in pomočnik scenografa. Na odrskih deskah je nastopal v Narodnem gledališču Sarajevo in v Hrvaškem narodnem gledališču v Mostarju, kjer je sodeloval z režiserji, kot so Diego de Brea, Mirjana Medojević, Selma Spahić, Ivica Buljan, Ivan Leo Lemo, Tea Alagić in drugi.
Njegov najnovejši projekt je uprizoritev Hamleta v Hrvaškem narodnem gledališču v Mostarju, kjer je sodeloval kot igralec, asistent režije, dramaturg in oblikovalec svetlobe.
Dado je reden sodelavec in mentor pri ponavljajočih se mladinskih izmenjavah BITI, ki potekajo v okviru programa Erasmus+ v Ljubljani, Slovenija.

Nina Golob je diplomirana bibliotekarka, zaposlena v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. Je mentorica, fotografinja ter urednica različnih publikacij, multimedijskih in spletnih vsebin. V okviru doma skrbi tudi za spletne strani in družbena omrežja.
Leta 2012 se je pridružila skupini KUD Pozitiv, kjer sodeluje kot članica projektnih timov, vodja projekta Spletne zanke in projekta temnica (raziskovanje analogne fotografije in alternativnih procesov). Aktivno je sodelovala pri štirih mednarodnih mladinskih izmenjavah, kjer je vodila skupino za dokumentiranje, evalvacijo in raziskovanje, odgovorno za spremljanje procesa in vrednotenje novo pridobljenih znanj in kompetenc s pomočjo certifikata Youthpass.
V projektu BITI UPOR nasilju deluje kot urednica spletnih in tiskovnih vsebin ter koordinatorka spletne predstavitve projekta. Skrbi za zasnovo in urejanje spletne strani, oblikovanje vsebin za družbena omrežja in pripravo gradiv, s katerimi se projekt predstavlja širši javnosti. S svojo natančnostjo, tehničnim znanjem in občutkom za podobo soustvarja identiteto projekta v digitalnem prostoru.

Sandi Horvat glasbenik, mentor in producent, rojen leta 1990 kot pripadnik romske skupnosti, je vsestranski glasbeni ustvarjalec, mentor in producent, ki že več kot desetletje aktivno povezuje umetnost z družbenim dogajanjem. Z glasbo je povezan že od otroštva – svoje prve korake je naredil skozi romske tabore, kulturne dogodke in glasbeno-gledališke predstave. Kasneje je svoje znanje nadgrajeval na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani in Mariboru, hkrati pa se je na področju oblikovanja zvoka izpopolnjeval tudi pri zasebnih mentorjih in institucijah. Do 18. leta je osvojil več glasbil, danes pa deluje kot avtor, izvajalec in mentor, ki glasbo razume kot prostor svobode, raziskovanja in povezovanja.
Kot mentor sodeluje z mladinskimi iniciativami, kulturnimi društvi in neformalnimi skupinami, kjer vodi delavnice avtorske glasbe, improvizacije in snemanja. Dejavno soustvarja kulturne dogodke, ki spodbujajo medkulturno in medgeneracijsko sodelovanje. Je reden gost alternativnih festivalov, kjer z inovativnimi pristopi oživlja in reinterpretira romsko ter prekmursko glasbeno dediščino. Njegovo umetniško delovanje je vedno tudi družbeno angažirano – zavestno vključuje teme identitete, sprejetosti, drugačnosti in skupnosti.
Njegove ključne veščine obsegajo glasbeno produkcijo (analogno in digitalno), skladanje, aranžiranje, oblikovanje zvoka, snemanje in montažo videa ter vodenje ustvarjalnih procesov. Sandi ima izjemen občutek za delo z mladimi in skupnostmi, ki jih zna povezati skozi umetnost, ustvarjalni proces in dialog.
Za projekt BITI Upor nasilju prinaša močan glas skupnosti, ki je pogosto nevidna, ter zvočni in mentorski prostor, kjer se lahko mladi izrazijo, umirijo in povežejo z drugimi.

Karla Kučić, modna oblikovalka, kostumografinja, mentorica.
Je specialistka za oblačila po meri, modna oblikovalka in kostumografinja s profesionalnim poudarkom na gledališču in uprizoritvenih umetnostih. Živi in ustvarja v Reki (Hrvaška). Z več kot 20-letnimi izkušnjami v modni in tekstilni industriji neguje močno povezanost z obrtniškimi tehnikami in ročnim delom. Njeno delo zaznamujejo potrpežljivost, natančnost in predanost kakovostno izdelanim oblačilom po meri.
Zavzema se za trajnostno modo, s katero promovira okoljsko in družbeno odgovorne načine ustvarjanja in proizvodnje. Zadnjih pet let deluje kot garderoberka in tehničarka za kostume v Hrvaškem narodnem gledališču Ivana pl. Zajca v Reki. V tem obdobju je sodelovala kot asistentka kostumografinje pri operi Anna Bolena (režija Marin Blažević) in kot kostumografinja pri operi La Fanciulla del West (režija Giorgio Surian).
Sodeluje tudi z dramskim studiem Pontes, kjer deluje kot kostumografinja in asistentka pri uprizoritvah, med katerimi izstopajo predstave Najgori, Revizor in Nerazdvojne. Je tudi ustanoviteljica krojaškega studia Malormar in trajnostne modne znamke Oza M., ki temelji na konceptualnem oblikovanju in ponovni uporabi tekstilov.
V okviru projekta BITI UPOR nasilju Karla vodi kostumografsko delavnico, kjer z udeleženci raziskuje simbolne pomene oblačil, trajnostne pristope v gledališču in moč oblačil kot izraznega sredstva. Njena delavnica spodbuja mlade k razmisleku o identiteti, telesu, sporočilnosti tkanin ter oblačil kot dela umetniškega odpora.

Urška Klajn Marion, je po osnovni šoli v Radečah obiskovala Gimnazijo Celje Center in kasneje vpisala študij na ljubljanski Filozofski fakulteti. Je diplomirana umetnostna zgodovinarka in magistrica profesorica slovenistike. Poučuje slovenščino na osnovni šoli v Ljubljani in se že več kot 15 let aktivno ukvarja z ljubiteljsko kulturo; vodi prireditve, piše scenarije, režira predstave ter trenutno kot igralka sodeluje v domačem gledališkem društvu v Vrhovem ter v Šentjakobskem gledališču Ljubljana. Za svoje gledališke vloge je v okviru mnogih festivalov v organizaciji JSKD prejela že več nagrad na širšem regijskem nivoju, med drugim dvakrat nagrado regijskega selektorja za glavno žensko vlogo v okviru Linhartovega srečanja, ter prejemnica nagrade za glavno zensko vlogo na 34. Cufarjevih dnevih. Za inovativen pristop k režiji je bila nagrajena na srbskem festivalu za mlade gledališke skupine, DOPS, ki se vsakoletno odvija v mestu Jagodina. Od leta 2016 je tudi članica KUD Pozitiv, kjer kot mentorica ustvarja predstave z dramsko gledališko skupino »Ivan Cankar«, zelo aktivno pa se ukvarja tudi s sinhronizacijo risank in drugih televizijskih vsebin za otroke in mlade.

Patrik Komljenović je multidisciplinarni ustvarjalec, ki deluje na presečišču vizualne umetnosti, sodobnega plesa, gledališča in lutkarstva. Zaključuje magistrski študij ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Njegovo ustvarjanje zaznamuje domišljijska interpretacija družbenih tem, z izrazitim občutkom za telesno in vizualno pripoved.
Kot dolgoletni član KUD Pozitiv je sodeloval pri številnih nagrajenih predstavah (Matica, Popotniki, Nasprotja) ter kot koreograf podpisal avtorska dela, kot je Omizje4. V okviru Eci Peci kreativnega gledališča deluje kot umetniški vodja in lutkovni animator, med drugim pri produkcijah Liki in čarovniški triki (2023), Pehtin zdravilni napoj (2024) in Galaksija Fantazija (2024).Leta 2025 je sodeloval tudi kot performer pri plesni predstavi Measure of Pleasure – Barbie edition, Studia za svobodni ples in pri uprizoritvi predstave Celjski vsi Potopitvenega gledališča .
Pod umetniškim imenom Profesor Pederik Kunt ustvarja v okviru slovenske drag skupnosti House of Kunt in društva Štikla, kjer je avtor konceptov, režiser in koreograf predstav Kunty Horror Show (2024) ter Kvirkago (2025), ter soustvarjalec kreativnega programa pri projektu Tisoč in ena.

Sandra Maksimović je dramska pedagoginja, specializirana za aplikativno gledališče, pa tudi učiteljica, pisateljica in umetniška vodja neodvisnega gledališkega kolektiva Kulturociklin. Od leta 2014 je dejavno vključena v formalne in neformalne izobraževalne projekte, s poudarkom na gledališču v izobraževanju in dokumentarnem gledališču. Njeno inovativno delo pri vključevanju ustvarjalne drame v učni proces ji je prineslo nacionalna priznanja, med drugim naziv Najboljša izobraževalka Srbije (2020) ter nagrado »Razsvetljevalka« (2024), ki jo podeljuje Fundacija Alek Kavčić. Je prejemnica številnih priznanj za najboljšo režijo, izvirno dramatiko in izjemno mentorsko delo z mladimi.
Od leta 2017 je delo kolektiva Kulturociklin mednarodno prepoznano kot primer navdihujoče prakse, predstavljenoi na različnih mednarodnih konferencah.
Trenutno deluje kot glavna mentorica projekta Kulturagora, katerega cilj je opolnomočenje mladinskih pedagogov in krepitev njihove vloge v lokalni skupnosti.
V projektu BITI UPOR nasilju sodeluje kot mentorica za gledališke vsebine in prispeva k razvoju metod umetniškega odpora proti nasilju ter krepitvi mladinske ustvarjalnosti skozi skupinsko umetniško delo.

Matej Markovič, je po zaključeni osnovni šoli izobraževanje nadaljeval na Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, kjer je maturiral iz industrijskega oblikovanja. Študij je nadaljeval na Fakulteti za dizajn v Trzinu, smer vizualne komunikacije.
Od leta 2010 živi in ustvarja v Ljubljani. Njegovo delo obsega širok spekter vizualnih umetnosti: grafično oblikovanje, slikarstvo, fotografijo, tetoviranje ter grafitiranje oz. ulična umetnost. Kot scenograf in rekviziter je sodeloval pri številnih slovenskih televizijskih serijah, oglasih in projektih različnih produkcijskih hiš.
Aktiven je tudi na področju kulturnega in umetniškega udejstvovanja. Od srednje šole je dejaven član KUD Pozitiv, kjer je sodeloval kot performer, soavtor gledaliških predstav ter mentor umetniških delavnic. Je avtor aktualne celostne vizualne podobe skupine in društva Pozitiv ter redni sodelavec številnih projektov, povezanih z mladinsko umetniško produkcijo.

Orhan Maslo, direktor (in ustanovitelj) Rock šole iz Mostarja, glasbenik, menager in producent ter glasbeni pedagog. Kot avtor je sodeloval z velikimi imeni evropske glasbe (npr. Brian Enno) ter bil tudi dolgoletni član znane skupine Dubioza Kolektiv, je hkrati tudi direktor mednarodnega Mostar Blues & Rock Festivala in tudi menager studia v Pavarotti centru v Mostarju. Ob vseh navedenih referencah pa velja v luči prijavljenega projekta omeniti predvsem njegove pedagoške – mentorske kvalitete. Z Orhanom sodelujemo sedaj že v petem  projektu. Kot mentor Rock delavnice uspeva animirati in angažirati mlade za sodelovanje v projektu ter jim pomaga pri učenju in pridobivanju novih znanj in veščin, ki jih mladi pozneje s pridom uporabijo.

Jaber M.R. ELMASRY, učitelj, mentor, kulturni posrednik in permakulturni praktik.
Je ustanovitelj Zavoda Nur – Zavoda za arabske študije. Deluje kot učitelj arabščine, izvajalec kulturnih in izobraževalnih delavnic ter predan promotor trajnostnega življenja in medkulturnega dialoga. Njegovo delo se prepleta s pripovedovanjem osebnih zgodb, mirovniškim posredovanjem in naravnim delom, pri čemer izkušnje iz življenja v Gazi in Sloveniji združuje v dragoceno mentorsko prakso.
V mladosti je doživel posledice vojne, kar je močno oblikovalo njegov pogled na svet in pomen nenasilja. Sodeloval je kot koordinator in prevajalec pri humanitarnem projektu rehabilitacije otrok iz Gaze, ki ga je na pobudo predsednika RS dr. Danila Turka izvajala organizacija ITF – Mednarodna ustanova za razminiranje in pomoč žrtvam min. V tem okviru je prevzel ključno vlogo pri povezovanju družin, strokovnjakov in otrok, hkrati pa nudil kulturno in čustveno oporo tistim, ki so bežali pred nasiljem.
Od leta 2009 Jaber v Sloveniji razvija permakulturni vrt, ki temelji na trajnostnih principih naravnega sobivanja, samooskrbe in vzgoje s spoštovanjem do okolja. V Gazi je postavil permakulturni vrt na strehi hiše in skrbel za družinsko kmetijo z njivo pomaranč ter vzrejo živali – prepelič, zajcev in kokoši. Te živali so bile vključene v ekološki krog kot naravni pomočniki pri obdelavi zemlje, odstranjevanju plevela in proizvodnji gnoja (»kokošji in zajčji traktor«). Danes vodi permakulturni projekt v Motniku, kjer skozi delo z zemljo in naravo vključuje mlade, še posebej tiste, ki so odvisni od digitalnih zaslonov. Z neposrednim stikom z rastlinami, pridelavo hrane in skrbjo za živa bitja jim pomaga razvijati občutek za naravo, odgovornost in notranji mir.
Poleg dela v naravi Jaber deluje kot učitelj arabščine in vodi izobraževalne programe o arabski kulturi, zeliščih in začimbah. S svojim delom aktivno ruši predsodke, spodbuja medkulturno razumevanje in krepi občutek skupnosti. Vse, kar počne, temelji na nenasilju, spoštovanju, povezanosti z naravo in skupnim iskanju poti do bolj sočutnega sveta.
V projektu BITI Upor nasilju Jaber prinaša edinstveno povezavo med življenjsko izkušnjo, naravnim znanjem in globoko zavezanostjo miru. Njegovo delo je tiha, a vztrajna oblika upora – proti nasilju, pozabi in odtujenosti.

Miha Maver, vzgojitelj, mentor, gledališki ustvarjalec, ki že več kot desetletje z mladimi raziskuje ustvarjalne, okoljske in družbeno angažirane pristope k učenju, izražanju in skupnostnemu delovanju. Deluje v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani ter kot soustanovitelj in dolgoletni mentor umetniške skupine KUD Pozitiv.
Njegovo delo temelji na povezovanju gledališča, telesnega izraza in trajnostnega načina življenja s kritičnim razmislekom o družbi, nasilju in različnih oblikah odpora. Skozi avtorske predstave, kot so #REALNOST, Wetiko, Nasprotja, Tovarna neviht idr., ter v okviru mednarodnih projektov (npr. BITI) mladim omogoča, da skozi umetnost spregovorijo o aktualnih družbenih temah ter razvijajo lastne oblike izraza, odpora in notranje moči.
Je eden od pobudnikov permakulturnega šolskega vrta v DIC Ljubljana in soustvarjalec mladinske platforme Kreatorij TV, kjer mlade spodbuja k ustvarjanju medijskih vsebin.
V projektu BITI UPOR nasilju sodeluje kot mentor in vodja delavnic, pri katerih prepleta ekološko ozaveščenost, fizično gledališče in umetniški aktivizem, z namenom opolnomočenja mladih in spodbujanja nenasilnih oblik družbenega delovanja.

Ivan Mijačević je (po)ustvarjalec in pedagog na področjih plesne, glasbene in gledališke umetnosti ter vzgojitelj in mentor Zvočne raziskovalnice v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani. 
Šolal se je na HfMT Köln, SEAD Salzburg, AP Ljubljana, UL PEF – PAI, UM PEF – Oddelek za glasbo ter SGBŠ Maribor.
Je (so)prejemnik nagrad v domačem in mednarodnem prostoru ter avtor na NAKVIS-u potrjenih učnih načrtov predmetov  glasbe za plesalce in Terpsihorine sonike, sistema poučevanja glasbe temelječega na telesni izkušnji.
Dobri dve desetletji v domačem in mednarodnem prostoru sklada glasbo in ustvarja koreografije za (ne)instucionalna dramska, lutkovna in plesna gledališča ter poučuje, mentorira in svetuje o glasbi v uprizoritvenih umetnostih, klavirski igri, plesni improvizaciji in kompoziciji ter odrskem gibu v vzgojno-izobraževalnih kontekstih – od osnovnošolskih do podiplomskih. 
V svojem umetniškem in pedagoškem delu se poslužuje holističnih in integrativnih pristopov za razumevanje tehnologij raziskovanja in ustvarjanja, facilitira polnomočenje in emancipacijo v procesih odločanja ter dekolonizacijo domišljije, kar bo tudi spodbujal v vlogi mentorja delavnice elektro-akustične glasbe v projektu BITI UPOR nasilju.  

Sebastijan Rot je diplomirani multimedijski producent in tehnični sodelavec z dolgoletnimi izkušnjami na področju avdio-vizualne produkcije, prireditvene tehnike in organizacije dogodkov. Trenutno je zaposlen kot receptor in varnostnik v Dijaškem domu Ivana Cankarja v Ljubljani, kjer med drugim skrbi za varen, urejen in spodbuden prostor za bivanje in delo mladih.
Izobrazbo je pridobil na Visoki šoli za multimedije (IAM VŠMM) v Ljubljani, kjer je diplomiral iz multimedijske produkcije, pred tem pa je zaključil tudi višješolski študij medijske produkcije. V praksi se je uveljavil kot gledališki tehnik, avdio in lučni mojster ter mentor mlajšim tehnikom v kulturnih društvih (KUD Pozitiv, Društvo Killing Production), s čimer je pridobil bogate izkušnje pri tehnični podpori umetniških dogodkov, delavnic in predstav.
Njegovo delo temelji na tehnični natančnosti, odgovornosti in dobri komunikaciji. Ponaša se z odličnim obvladovanjem digitalnih orodij, samostojnostjo pri delu in sposobnostjo sodelovanja v skupini. 
V projektu BITI Upor nasilju prispeva svoje tehnično znanje, mentorski pristop ter izkušnje z organizacijsko in produkcijsko podporo umetniškim ter izobraževalnim vsebinam. S tem pomembno prispeva k oblikovanju varnih in podpornih prostorov za ustvarjalnost, dialog, solidarnost in nenasilno komunikacijo.

Jasmin Sameer  Shlalda je izjemno nadarjena palestinska igralka, ki je formalno izobraževanje iz igralskega dela pridobila na Drama Academy v Ramali v sodelovanju s Folkwang Univerzo umetnosti v Nemčiji (2014). Skozi svojo kariero je svoj talent predstavila na različnih gledaliških odrih in sodelovala z uglednimi producentskimi družbami tako doma kot mednarodno. Poleg igralskih vlog v gledališču in filmu je tudi mentorica igre gledališke , vodila je tako profesionalne kot tudi mlade začetnike. Poleg tega se ukvarja s humanitarnim delom kot medicinska klovnesa, sodeluje pri uveljavljeni mednarodni ekipi Rednoses International.

Ahmed Tobasi, umetniški vodja, igralec, režiser, pedagog, rojen v begunskem taborišču Jenin. Kot najstnik se je pridružil oboroženemu odporu, bil aretiran in štiri leta zaprt. Po prestani kazni se je zavezal kulturnemu odporu kot miroljubni, ustvarjalni poti delovanja. Gledališko izobraževanje je opravil na The Freedom Theatre v Jeninu ter kasneje nadaljeval na Norveškem.
Od leta 2013 deluje kot igralec in režiser, znan po avtobiografski monodrami And Here I Am, in sodeluje v številnih mednarodnih projektih. Leta 2020 je prevzel umetniško vodenje The Freedom Theatre, trenutno pa opravlja funkcijo umetniškega vodje v Fragments Theatre. Njegovo delo temelji na prepričanju, da je gledališče močno orodje odpora, pripovedovanja zgodb in krepitve skupnosti.
V projektu BITI UPOR nasilju sodeluje kot mentor in umetniški svetovalec za delo z mladimi. Njegov prispevek temelji na metodah gledališča zatiranih in avtobiografskega izraza, s katerimi mladim omogoča raziskovanje lastnih izkušenj, identitete in pomena nenasilnega odpora skozi umetnost.

ZUNANJI SODELAVCI

Robi Kroflič
Robi Kroflič je redni profesor za področji obče pedagogike in teorije vzgoje na Oddelku za pedagogiko in andragogiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Je nosilec predmetov  Teorija vzgoje, Pedagoška obravnava oseb s posebnimi potrebami, Načrtovanje vzgojnega koncepta javne šole in Teorije čustvenih in vedenjskih težav. Ožja področja njegovega znanstvenega delovanja so različne teme obče pedagogike in teorije vzgoje: teorije pedagoške avtoritete in pedagoškega erosa, teorije spodbujanja prosocialnega, moralnega in identitetnega razvoja otrok in mladostnikov, inkluzivno izobraževanje, discipliniranje in kaznovanje ter proučevanje umetniške izkušnje kot enega osrednjih medijev vzgoje.
V zadnjih letih je izoblikoval koncept celovitega induktivnega vzgojnega pristopa, pri preizkušanju tega koncepta pa je posebno pozornost namenjal tudi pogojem za večjo participacijo in emancipacijo otrok iz ranljivih družbenih skupin. Posebno pozornost je namenjal tudi spodbujanju prosocialnega in moralnega razvoja preko umetniških izkušenj. Bil je (ali je še vedno) vključen v številne projekte v zvezi z vzgojo preko umetnosti: European Multiple Choice Identity, Kulturno žlahtenje najmlajših, Land art, Urbana umetnost, Grafika, Pripovedovanje zgodb s pomočjo fotografije, Igrišče za gledališče, SKUM (Razvoj sporazumevalnih zmožnosti s kulturno-umetnostno vzgojo) ter MOL generacije v art kinu Kinodvor.  

V projektu BITI 2025 bodo glede na interese udeležencev izmenjave pomembno vlogo imele plesno-gledališke delavnice, ki raziskujejo teme upora, telesnega izraza, glasu, svobode in kolektivne moči. Predstavljamo štiri izhodišča, ki udeležencem ponujajo raznolike pristope k umetniškemu izrazu. V povezavi z drugimi umetniškimi področji (video, performans, glasba, vizualna umetnost) bodo potekala tudi interdisciplinarna sodelovanja in soustvarjanje končne festivalske produkcije.

Zapisal: Ahmed Tobassi

»Verjamemo, da bo prihodnja intifada kulturna – vstaja umetnosti in skupnosti.«
Delavnica temelji na prepričanju, da umetnost ni le izraz, temveč orodje upora. V času zatiranja, okupacije in izgubljene svobode umetniški izraz postane politično dejanje. Skozi gledališče, telesni gib, glasbo in pripovedovanje udeleženci raziskujejo, kako lahko umetnost:
• povzdigne glasove zatiranih,
• razkriva resnice in izziva vsiljene pripovedi,
• postane sredstvo za ohranjanje dostojanstva in izražanje kulturne moči.
Udeleženci razvijajo umetniška orodja za izražanje notranje resnice, oblikovanje identitete in ustvarjanje alternativnih zgodb prihodnosti. Umetnost tukaj ni dekoracija, ampak dejanje odpora – še posebej v rokah mladih.

Zapisala: Sandra Maksimović

Delavnica raziskuje nevidne oblike nasilja in tišino kot prostor notranjega boja. Navdih črpa iz performansa VRIŠČI/ROAR, v katerem tišina postane izhodišče za izraz, telo pa postane orodje osvoboditve.
Cilji delavnice:
• Prepoznati in poimenovati internalizirano in normalizirano nasilje.
• Povezati osebno izkušnjo z družbenimi in ekološkimi oblikami upora.
• Uporabiti glas in telo kot orodji osvoboditve.
Tematski okvir:
• Nevidno nasilje – nasilje, ki ga spremljata tišina in sram.
• Ekologija telesa – telo kot krajina travme in prenove.
• Posthumanizem in protest – kolektivno prebujenje kot odgovor na nemoč.
Struktura delavnice:
• Telesno kartiranje: »Česa sem se naučil/a ne izreči?«
• Gib kot izraz tišine in osvoboditve
• Ritual aktivacije glasu
• Kolektivna koreografija z motivi svobode, ljubezni in izražanja

Metodologija: gledališče, sodobni ples, ustvarjalno pisanje, risanje, rituali, performans.
Namen: preobrazba tišine v izraz, izolacije v povezanost in nemoči v moč delovanja.

Zapisal: Damir Čobo, Rock School Mostar

Delavnica izhaja iz prepričanja, da je telo arhiv odpora. Udeleženci raziskujejo, kako telo komunicira takrat, ko besede niso več dovolj.
Ključna vprašanja:
• Kako posameznik fizično doživlja sistem in skupnost?
• Kako telo komunicira s prostorom, ko se upira?
• Kaj pomeni postati »telo svetlobe«?
Metafora: svetloba
• Vsak udeleženec je izvor svetlobe.
• Uporaba žepnih luči za ustvarjanje senc in skupinskih kompozicij.
• Svetloba kot simbol razkrivanja, upora, opozorila.
Zvočni del:
• Glas kot orožje, opozorilo, krik, klic.
• Vokalna improvizacija, ritmično dihanje, zvočni posnetki.
• Zvok kot protestno telo.

Zapisal: Miha Maver, KUD Pozitiv

Telo je politično. Vsak gib, vsak dotik, vsak molk je lahko izraz stiske, moči, bolečine ali upanja. Delavnica temelji na fizičnem gledališču kot sredstvu opolnomočenja.

Faze delavnice:
1. Raziskovanje osebnih meja
• Vaje za raziskovanje zadržkov, sramu in zaupanja.
• Gradnja varnega prostora za izražanje skozi dotik, tišino, gib.
2. Gibanje kot politični izraz
• Telo kot arhiv nevidnih zgodovin in družbenih ran.
• Iskanje avtentičnega telesnega jezika odpora.
• Uporaba rekvizitov za podporo izrazu.
3. Vizije prihodnosti skozi telo
• Telo kot sanjajoča snov, ki si drzne zamišljati prihodnost brez nasilja.
• Ritualna gibanja kot praksa skupnosti, upanja in solidarnosti.
• Skupinska telesna sinhronost kot protiutež atomiziranosti.

Namen: Telo ne ostane le priča nasilju, ampak postane njegovo nasprotje – gib, ki gradi, povezuje in sanja drugačen svet.

Gledališke delavnice BITI ne učijo igranja vlog – temveč uporabe umetnosti kot življenjske in politične moči. V ospredju ni rezultat, temveč proces: iskren, ustvarjalen, skupnosten.
• Vsako telo postane zgodba.
• Vsaka tišina – možnost upora.
• Vsaka svetloba – klic k spremembi.
• Vsak gib – praksa solidarnosti in poguma.

Zapisal: Boštjan Božič, KUD Pozitiv

Video delavnica BITI je ustvarjalni prostor, v katerem se prepletajo umetnost, aktivizem in pripovedovanje skozi gibljive slike. V njej se povežejo mladi ustvarjalci in mentorji, ki s skupnimi močmi dokumentirajo, interpretirajo in vizualno soustvarjajo festivalsko dogajanje. V središču delavnice je ideja upora proti nasilju – ne le kot fizičnega nasilja, temveč tudi kot tihe brezbrižnosti, izključevanja, predsodkov in poniževanja.
Delavnica je strukturirana kot proces: od uvodnega spoznavanja in razvijanja idej do snemanja, montaže in predstavitve končnega izdelka. Udeleženci se naučijo osnov snemanja in montaže, preizkusijo različne pripovedne pristope (reportažni, umetniški, eksperimentalni), ter skozi kamero ujamejo utrinke delavnic, izjave udeležencev, nastope, priprave in zakulisje festivala.
Pomemben poudarek je na sodelovanju in soustvarjanju. Video nastaja skozi oči in izkušnje mladih, ki z iskrenostjo in ustvarjalnim zanosom raziskujejo teme, kot so upor, solidarnost, pripadnost in družbeni angažma. Vzporedno poteka tudi delo manjše ekipe za družbena omrežja, ki skrbi za dnevne objave, kratke videe in vizualno podporo drugim festivalskim dogodkom (glasba, performans, ples, street art).
Video delavnica ni le tehnično izobraževanje – je prostor, kjer lahko vsak posameznik prispeva svoj pogled, idejo ali gib. Je priložnost za skupinsko ustvarjanje zgodbe, ki pripoveduje o povezanosti, uporu in upanju.

Zapisal: Matej Markovič, KUD Pozitiv

Na tej dinamični in ustvarjalni delavnici za mlade bomo temo »Upor nasilju« raziskovali skozi močan izraz vizualne umetnosti. Udeleženci bodo spoznavali in preizkušali različne umetniške medije in stile – od grafitov, šablon, oblikovanja plakatov do stop-motion animacije in poslikanih platen. Skupaj bomo razmišljali o različnih pogledih, idejah in filozofijah ter ustvarjali drzna in vizualno privlačna umetniška dela, ki nosijo močna sporočila proti nasilju.
Cilj delavnice: ustvariti vizualno udarne umetnine, ki se odločno postavijo proti sovraštvu in nasilju – umetnost kot orodje miru, sočutja in družbene zavesti.
V drugi fazi delavnice bomo sodelovali z vzporednimi ustvarjalnimi skupinami (video, glasba, gledališče). To lahko vključuje:
• skupinsko live painting sejo,
• umetniško video produkcijo,
• izdelavo rekvizitov in scenografije za zaključne nastope.

Celoten proces bo usmerjen k cilju: s kreativnostjo spregovoriti, se upreti in navdihniti spremembe

Zapisala, Karla Kučić, Studio Pontes, Reka

Kostum kot sporočilo je interaktivna delavnica, namenjena srednješolcem in mladim študentom, ki se ukvarjajo z gledališčem. Pod vodstvom kostumografinje bodo udeleženci raziskovali, kako kostum v gledališču presega funkcijo »obleke za lik« in postane vizualno sporočilo – sredstvo izražanja identitete, odnosov, čustev in družbenega konteksta.
Skozi praktične naloge in skupinsko delo bomo opazovali, kako se ideja lika preliva v vizualni jezik, pa tudi, kako lahko kostum postane sredstvo artivizma – gledališke umetnosti, ki odpira pomembna družbena vprašanja. Ukvarjali se bomo z vprašanji, kot so: kako lahko kostum odraža razredne razlike, spolne identitete, pripadnost skupnosti ali določen odnos/stališče? Lahko kos oblačila na odru postane politična gesta?
Poseben poudarek bomo namenili tudi ekološkemu vidiku kostumografije – z raziskovanjem reciklaže, nadgradnje rabljenih materialov (upcycling) in trajnostnih pristopov k ustvarjanju gledaliških kostumov. V času, ko je odnos do virov vse pomembnejši, bomo raziskovali, kako je lahko odgovorna kostumografija enako ustvarjalna, provokativna in učinkovita – brez ustvarjanja odpadkov.
Delavnica je zasnovana kot prostor eksperimentiranja, sodelovanja in izmenjave – odprta za vse, ki želijo o gledališču razmišljati ne le estetsko, temveč tudi kritično, skozi prizmo sveta, v katerem živimo.

Zapisal: Sandi Horvat, KUD Pozitiv

Glasbena delavnica v okviru projekta BITI je prostor skupnega ustvarjanja, poslušanja in glasbenega odpora. V središče postavlja zvok kot izraz upora, glasbo kot jezik skupnosti in ritem kot sredstvo povezovanja.
Mladi glasbeniki iz različnih kulturnih okolij bodo skupaj raziskovali, kako lahko z uporabo analognih in digitalnih orodij ustvarijo edinstveno zvočno krajino, ki govori o nasilju, a tudi o preživetju, dostojanstvu in skupni moči.

Potek delavnice
Delavnica je razdeljena na tri med seboj povezane faze, vsaka s poudarkom na raziskovanju, improvizaciji in povezovanju z drugimi umetniškimi področji.
1. Vhod v zgodbo
• Poslušanje in razprava ob skladbah zasedbe iz Mostarja
• Skupno razmišljanje o zvočnih podobah nasilja in odpora
• Iskanje vsebinskih in glasbenih izhodišč za ustvarjanje
2. Ustvarjalna sinergija
• Delo v mešanih zasedbah (akustični in elektronski instrumenti)
• Skupinsko komponiranje glasbenih motivov
• Improvizacija med glasbeniki in producenti
3. Zvočna podoba upora
• Oblikovanje končnega glasbenega materiala
• Povezovanje z gledališkimi, video in vizualnimi delavnicami
• Priprava zvočne podlage za zaključni film, performans ali javno predstavitev

Mentorski pristop
Delavnica ni klasični učni prostor, temveč eksperiment, srečanje in ustvarjalni laboratorij. Mentorji spodbujajo:
• radovednost in raziskovanje,
• povezovanje različnih glasbenih praks in izrazov,
• izražanje identitete skozi glasbo,
• sodelovanje, kjer proces šteje enako kot končni izdelek.

Cilji delavnice
• Navdihniti mlade, da skozi glasbo reflektirajo svoje izkušnje in razmišljanja o nasilju.
• Spodbujati ustvarjanje izvirnih skladb, ki izhajajo iz osebne zgodbe in kolektivnega občutka.
• Graditi glasbeno zvočno krajino projekta, ki bo soustvarjena z drugimi delavnicami (gledališče, video, vizualna umetnost).
• Ohranjati proces kot bistveni del umetnosti – glasba kot pot, ne le kot cilj.

Zapisal: Jaber Elmasry, KUD Pozitiv /Zavod NUR

Permakultura je veliko več kot le način pridelovanja hrane. Je celostni pristop k življenju, ki temelji na sodelovanju z naravo in skupnostjo. Na tej delavnici bomo raziskovali, kako lahko permakultura postane orodje za mir, povezanost in celjenje – v nas, med nami in v naših okoljih.
Nasilje pogosto vznikne tam, kjer ljudje nimajo občutka varnosti, pripadnosti in nadzora nad lastnim življenjem. Vendar se lahko tudi na najbolj poškodovanih mestih ponovno vzpostavi življenje – tako kot se lahko iz opustošene zemlje s skrbjo in ljubeznijo razvije rodovitno okolje. Permakultura nas uči, da je v vsakem koščku zemlje, pa tudi v vsakem človeku in skupnosti, skrito seme možnosti.
Na delavnici bomo spregovorili o tem, kako lahko s permakulturnim delovanjem zmanjšujemo nasilje in krepimo odpornost skupnosti. Ogledali si bomo primere iz sveta, kjer so urbani vrtovi zamenjali zanemarjena zemljišča in preteklost kriminala. V Medellínu v Kolumbiji nekdanji člani tolp danes obdelujejo skupnostne vrtove. V Gazi ljudje kljubujejo obleganju z malimi, skritimi vrtički, ki vračajo občutek nadzora in dostojanstva.
Dotaknili se bomo tudi zdravilne moči zemlje – fizične in čustvene. Dotik prsti, vonj zelišč, občutek odgovornosti za rastlino – vse to dokazano zmanjšuje stres, tesnobo in celo agresivno vedenje. Vrtnarjenje v begunskih taboriščih, v zaporih, v šolah – vse bolj se uveljavlja kot metoda za zdravljenje travm in ponovno vzpostavljanje občutka vrednosti.
Spoznali bomo tudi, kako lahko s permakulturnim načrtovanjem ustvarjamo bolj varna in povezana okolja. Od domačih zeliščnih vrtov, ki nas pomirjajo in zdravijo, do skupnostnih površin, kjer se sosedi ponovno srečajo, sodelujejo in si pomagajo. Z naravo se učimo tudi reševanja konfliktov – preko komposta, ki iz odpadkov naredi rodovitno prst, preko polikulturnih zasaditev, ki učijo sodelovanja med različnimi rastlinami.
Delavnica bo posebej poudarila pomen opolnomočenja marginaliziranih. Pokazali bomo, kako lahko permakultura ljudem brez glasu ponudi sredstva in znanje, s katerim si vzamejo prostor – dobesedno in simbolno. Ko si lahko sam vzgojiš hrano, shraniš semena, ohraniš vodo – si manj odvisen od sistemov, ki te izključujejo ali zlorabljajo.

Urbani vrtovi kot dejanja odpora in skrbi
Del delavnice bo posvečen tudi oblikovanju preprostih mestnih vrtov. Tudi v urbanem okolju – na balkonih, strehah ali v zapuščenih kotičkih – lahko vzgojimo veliko. Govorili bomo o gojenju zdravilnih zelišč, kot so sivka, meta in aloe vera, ter o tem, kako pametno shranjevati pridelke skozi sušenje, fermentacijo ali vlaganje. Ohranjanje semen, pa naj bo to v steklenih kozarcih ali skupnostnih semenih bankah, je obenem varovanje biotske raznolikosti in ohranjanje kulturne dediščine.
Permakultura nas uči, da rešitev ni zgolj v tem, da je manj škode – temveč v tem, da je več življenja. Ko se naučimo sodelovati z naravo, lahko spreminjamo sebe, svoje odnose in prostore okoli nas. Namesto da dvigujemo roke v nemoči ali nasilju, jih usmerimo k zemlji – z lopato, semenom in namenom.

Kaj boste posadili vi?

 IZHODIŠČE ZA OKROGLO MIZO

Artivizem kot upor zoper nasilje

Kritične teorije družbe so nastale v dvajsetem stoletju kot odziv na grozote svetovnih vojn in zavedanje različnih oblik izkoriščanja. Njihova osnovne vrednote so pravičnost, solidarnost in vključujoči medosebni odnosi, njihov prvi cilj pa emancipacija posameznika in zatiranih družbenih skupin. Poleg orodij za razumevanje družbenih mehanizmov zatiranja ter političnega boja za pravičen svet sta pomembni področji njihovega delovanja vzgoja in umetnost.
Nasilje je prepoznano kot zavestno in ponavljajoče povzročanje škode in/ali bolečine s položaja moči. Uperjeno je lahko zoper posameznika, izbrano družbeno skupino, pa tudi širše družbeno in naravno okolje. Vojne in uničevanje okolja sta najbolj brutalni in danes žal zelo razširjeni obliki nasilja, ki se selita v vse pore našega življenja tudi v privilegiranih okoljih brez vojne ogroženosti, s tem da ustvarjata toksično ozračje brez perspektiv, različne oblike vrstniškega nasilja, neobčutljivo potrošniško kulturo in naraščanje duševnih stisk med mladimi.
Upor zoper nasilje se lahko odvija na nasilen način, a dolgotrajne rešitve lahko dosežemo samo z nenasilnimi sredstvi, kakor jih opisujeta dva koncepta emancipacije, opolnomočenje in subjektifikacija. Podarek pri opolnomočenju je na pridobivanju občutljivosti za prepoznanje krivičnih družbenih razmer in orodij za uveljavljanje družbenih sprememb na miroljuben način, pri subjektifikaciji pa na ustvarjanju pogojev, ki posamezniku omogočijo vstopiti v svet kot odgovoren subjekt, česar nas nihče ne more naučiti zgolj z razlagami, ampak to življenjsko držo oblikujemo z izkušnjami sočutnega delovanja.
Ključni področji družbenega emancipatoričnega delovanja sta vzgoja in umetnosti, posebej učinkovita pa je njuna povezava v vzgoji z umetnostjo. Umetnosti imajo namreč moč, da nas naredijo občutljive in pozorne za kakovost sobivanja v svetu, kar je izvoren pomen aiesthesis, to pa je pogoj za grajenje humanih oblik sobivanja. Ne glede na statusno asimetrijo odnosa med odraslim in odraščajočo osebo je zagotavljanje pogojev otroku oziroma mladostniku, da se sooča z življenjskimi izzivi na aktiven način in se uči odgovornega sobivanja z lastnim delovanjem in izkušnjami, nujen pogoj emancipatorične vzgoje, kar kaže na temeljno protislovje oziroma aporetični značaj vzgojnega delovanja.
Kakor se moramo v vzgoji odreči vztrajanju na praksah prevlade odraslega nad odraščajočo osebo, se mora tudi umetnost zavedati, da zgolj upodabljanje sveta, kakršen je in kakršen lahko postane, ni dovolj za emancipatoričen potencial umetnosti. Pravo opolnomočenje in subjektifikacijski učinek umetnost doseže le, če vstopi v javni prostor in se poveže z družbenimi gibanji, ki si prizadevajo za oblikovanje sveta brez nasilja. To je osnovna ideja artivizma, spoja umetnosti in družbenega aktivizma.
Vzgojni projekti, kakršen je dolgoleten projekt BITI, si prizadevajo za uvejavitev takega spoja pedagoških, umetniških in civilnodružbenih idej, kot so opisani v tem kratkem nagovoru.

Robi Kroflič

Artivizem: ko umetnost postane upor

V okviru projekta BITI – Upor nasilju raziskujemo, kako lahko umetnost postane orodje boja, prostor dialoga in pot do sprememb. V ospredju našega pristopa je artivizem – združitev umetnosti in aktivizma, ki z vizualnimi, uprizoritvenimi, literarnimi ali multimedijskimi izrazi naslavlja družbene krivice, odpira prostor za glasove, ki so pogosto preslišani, in spodbuja k razmisleku ter delovanju.

Kaj je artivizem?
Artivizem ni le   beseda – je dejanje. Nastane tam, kjer umetniki in ustvarjalci s svojo ustvarjalnostjo ne zgolj predstavljajo sveta, ampak ga želijo soustvarjati in spreminjati. Artivizem posega v javni prostor, ruši tabuje, odpira teme, o katerih je neprijetno govoriti, in s tem krepi občutek solidarnosti, kritične misli in skupnostnega delovanja.

Zakaj artivizem v boju proti nasilju?
Nasilje ima mnogo oblik – od fizičnega in psihičnega, do simbolnega, sistemskega in strukturnega. Pogosto ostaja nevidno ali normalizirano. Artivizem s svojo močjo čutnega in čustvenega nagovora spodbuja empatijo, odpira prostor za pričevanja in ustvarja pogoje za globlje razumevanje izkušenj drugih. V okviru našega projekta uporabljamo artivizem kot metodo opolnomočenja, izobraževanja in ustvarjalnega upora.

BITI glasni skozi umetnost
Naše delavnice, razstave, performansi in ulične akcije so plod sodelovanja mladih, umetnikov in aktivistov. Vse z namenom, da ustvarimo kulturo nenasilja, solidarnosti in spoštovanja. Verjamemo, da je prav umetnost tista, ki lahko prebudi v posamezniku občutek odgovornosti in pogum za dejanja – da BITI ne pomeni le obstajati, temveč aktivno soustvarjati svet, v katerem želimo živeti.

Artivizem: ustvarjalni upor nasilju
V projektu BITI – Upor nasilju združujemo umetnost in aktivizem v eno najmočnejših orodij družbenega preoblikovanja – artivizem. Gre za prakso, ki presega meje klasične umetnosti in posega neposredno v družbeno tkivo. Artivizem v sebi nosi klic k pravičnosti, solidarnosti in spremembi – je ustvarjalni upor proti nasilju v vseh njegovih oblikah.

Kaj je artivizem?
Beseda artivizem združuje umetnost (art) in aktivizem. To je umetniška praksa, ki se zavestno umešča v družbeni prostor in odgovarja na krivice, zatiranje in neenakosti. Artivizem se pojavlja na ulicah, v gledališčih, na spletu, v šolah, v domovih in povsod tam, kjer ljudje živijo in čutijo.
Artivisti in artivistke ne ustvarjajo umetnosti zaradi umetnosti same, temveč zato, ker verjamejo, da lahko umetnost vzgaja, zdravi, mobilizira in osvobaja.

Artivizem kot upor nasilju
V projektu BITI razumemo nasilje široko: kot telesno, psihično, spolno, simbolno, institucionalno, digitalno ali strukturno nasilje. Artivizem nam pomaga to nasilje prepoznati, razkriti in ga izzvati. V umetniških delavnicah in projektih ustvarjamo prostore, kjer mladi in skupnosti:

• izražajo svojo izkušnjo z nasiljem ali zatiranjem,
• razmišljajo o alternativah,
• ustvarjajo umetniška dela, ki spodbujajo dialog, refleksijo in delovanje.

S tem gradimo kulturo nenasilja, ki temelji na spoštovanju, enakopravnosti in skupni odgovornosti za prihodnost.

BITI – pomeni ustvarjati in spreminjati
Naši artivistični dogodki, razstave, performansi, digitalne kampanje in delavnice so namenjeni temu, da mladi niso le opazovalci, ampak soustvarjalci sprememb. Verjamemo, da je vsak posameznik lahko artivist – če ima pogum, da spregovori, in orodje, da to naredi ustvarjalno.

Umetnost ne daje vedno odgovorov, a postavlja pomembna vprašanja. In prav s tem začenja spremembe.